Kdo po novem presoja, ali so Marijina prikazovanja pristna?
Kdo po novem presoja, ali so Marijina prikazovanja pristna?
Nič več razsojanja o nadnaravnosti
Če so o nadnaravnosti pojavov, kot so npr. Marijina prikazanja, prej presojali krajevni škofje sami, je odslej pred razglasitvijo vsake sodbe potrebna potrditev Dikasterija za nauk vere. Velika novost pa je, da ne škof ne dikasterij odslej ne bosta več dokončno razsojala, ali je določen pojav nadnaraven ali ne, pač pa bo njuna naloga zlasti opredeliti, v kolikšni meri spodbujati pobožnosti in romanja.
Pozitivni in negativni pojavi
Pri tem bodo posebej pozorni na pozitivne in negativne značilnosti, povezane s preučevanim pojavom. Med pozitivnimi v dikasteriju omenjajo verodostojnost in dober sloves ljudi, ki trdijo, da so bili deležni nadnaravnih dogodkov ali da so bili vanje vpleteni, doktrinalno pravovernost pojava in morebitnega sporočila, nepredvidljiv značaj pojava (iz česar je jasno, da ni sad človeške pobude) in sadove krščanskega življenja (rast v veri, pobožnost, bratstvo, služenje …).
Kot negativne značilnosti, ki vplivajo na presojo, pa navajajo iskanje dobička, moči in slave, družbeno razvpitost, osebne koristi ali celo gospodovanje nad ljudmi, zlorabe, doktrinalne zmote, širjenje sektaškega duha ipd.
Odslej šest ocen
Novi predpisi pri presojanju o nadnaravnosti pojavov dopuščajo tudi možnost vmesnih situacij, ko se »resničnemu delovanju Svetega Duha« lahko primešajo »zgolj človeške prvine«. Da bi zajeli večjo kompleksnost pojavov, je dikasterij opredelil šest možnih ocen:
- Nihil obstat – najbolj pozitivna ocena, ki priznava znamenja delovanja Duha. Škof naj ovrednoti pastoralni pomen pojava in spodbudi njegovo razširjanje, tudi z romanji.
- Prae oculis habeatur – poleg pozitivnih znamenj obstajajo tudi prvine zmede in tveganja, ki zahtevajo razločevanje in pogovor z naslovljenci. Če so s pojavom povezani spisi ali sporočila, je morda potrebna doktrinalna razjasnitev.
- Curatur – ugotovljena navzočnost kritičnih prvin, vendar je pojav široko razširjen s preverljivimi duhovnimi sadovi. Prepoved pastoralnih dejavnosti je odsvetovana, škof pa naj jih ne spodbuja.
- Sub mandato – kritična vprašanja niso povezana s pojavom, ampak z neprimernim ravnanjem posameznikov ali skupin. Sveti sedež pastoralno vodenje kraja zaupa škofu ali delegatu.
- Prohibetur et obstruatur – kljub nekaterim pozitivnim prvinam se pojavljajo kritična vprašanja in resne nevarnosti. Škof javno izjavi, da sprejemanje pojava ni dovoljeno, in pojasni razloge.
- Declaratio de non supernaturalitate – škof razglasi, da pojav na podlagi konkretnih dokazov, kot so priznanje domnevnega vidca ali verodostojna pričevanja o potvarjanju pojava, ni nadnaraven.
Nadnaravni pojavi ne dopolnjujejo nauka
Ob predstavitvi dokumenta so v dikasteriju spomnili, da nadnaravni pojavi lahko pomagajo polneje živeti razodetje, vendar dokončnega Kristusovega razodetja ne morejo ne »popraviti« ne »dopolniti«. Tudi če je nek pojav ocenjen kot nihil obstat, še ne postane predmet vere in ga verniki niso dolžni sprejeti.
Za nekatera pojasnila v zvezi z novimi predpisi smo prosili upokojenega nadškofa Marjana Turnška.
Kaj je botrovalo odločitvi, da Dikasterij za nauk vere težo končnega presojanja o pristnosti domnevno nadnaravnih pojavov kjerkoli po svetu prevzame nase?
Že nekaj let se je čutila potreba po posodobitvi tovrstnih navodil, saj je na osnovi dosedanjih prihajalo do dolgotrajnih postopkov, tako da so dogodki »na terenu« večkrat prehitevali preverjanje izvornih dogodkov. Poleg tega ni tako redko prihajalo do večkratnih ponovnih, a nasprotnih odločitev glede istega pojava, kar je v vernikih porajalo zmedo in nezaupanje.
Tudi če bo dikasterij v nekem primeru ugotovil stanje nihil obstat, odslej ne bo potrjeval, ali gre za pristno nadnaravno dogajanje ali ne, pač pa bo samo podal informacijo o ugotovljenih sadovih Svetega Duha (in morebitnih kritičnih dejavnikih). Ali to pomeni, da noben tovrstni pojav ne bo več z gotovostjo potrjen?
Nove norme ne predvidevajo, da bi škof ali dikasterij razglašala nadnaravnost pojava; njuna naloga je razločevati, ali in v kolikšni meri naj škof svetuje vernikom, da previdno sprejemajo dogodke kot delovanje Svetega Duha v svojo duhovno korist. Ta »mera« je lahko različna, glede na ugotovljena dejstva v preiskavi, katere rezultate mora pred objavo vedno potrditi dikasterij, kar do sedaj ni bilo predvideno (razen v primeru, da je pojav imel mednaroden pomen).
Vse to ne pomeni, da v posameznem primeru ne bi moglo priti tudi do razglasitve nadnaravnosti dogajanja, a to je sedaj kot izjema pridržano papežu.
Tako dokument prinaša šest stopenj: od nihil obstat (kar ni izjava o nadnaravnosti, ampak omogoča, da se pod budnim spremstvom škofa nadaljujejo pastoralne dejavnosti, ki prinašajo pozitivne sadove glede osebne vere, krepitve pripadnosti občestvu Cerkve …) do declaratio de non supernaturalitate (razglasitev, da pojav ni nadnaravnega izvora in se morajo ustaviti vse pastoralne dejavnosti v zvezi z njim). Vse to pa ne pomeni, da nekdaj ne bi moglo priti v posameznem primeru tudi do razglasitve nadnaravnosti dogajanja, a to je sedaj kot izjema pridržano papežu, ki edini lahko sproži ta postopek.
Prefekt dikasterija Fernández je ob izidu predpisov poudaril, da se tudi ob ugotovljeni najvišji »oceni« posameznik svobodno odloči, ali bo pojavu posvečal svojo pozornost ali ne. Kako vi gledate na to? Mislite, da to ne bo ustvarjalo še več dodatnih manjših skupnosti (npr. goreči častilci Marije, ki se je prikazala na tem in tem kraju) oz. delitev znotraj Cerkve?
Pravzaprav je bilo tako tudi do sedaj. Samo razglašene verske resnice ali dogme smo obvezni verovati; privatna razodetja, četudi priznana od Cerkve, pa ne spadajo v isti red obveznosti. V primerih, ki jim je dokument namenjen, pa gre vedno za privatna razodetja, kajti novega ali dodatnega javnega razodetja ne more biti, saj je Jezus Kristus razodel vse, kar je bilo treba razodeti, in nihče ne more razodeti še kaj več. Privatna razodetja ali morebitna nadnaravna dogajanja so lahko samo pomoč pri poglobitvi razumevanja tega, kar je Kristus že razodel, zato njihova uporaba za vernika ni obvezna.
Dejansko bi takšni negativni pojavi bili znamenje, da v konkretnem primeru ne gre za delovanje Svetega Duha in njegovih darov.
Vsa pastoralna dejavnost, ki se ob teh pojavih razvije, je prostovoljna izbira posameznika. Npr. romanje na Brezje svobodno izbere vsak sam, če misli, da mu bo koristilo pri njegovem verskem življenju; nihče ga ne more obvezati, da mora poromati tja. Da ob pastoralnem dogajanju ob posameznih primerih ne bi prišlo do zlorab ali negativnih pojavov (sektaškega ravnanja, needinosti znotraj cerkvene skupnosti), pa dokument dodatno obvezuje škofa ordinarija kraja, da budno bdi nad dogajanjem in po potrebi ustrezno ukrepa. Dejansko pa bi takšni negativni pojavi bili prej znamenje, da v konkretnem primeru ne gre za delovanje Svetega Duha in njegovih darov.
Kaj nove smernice pomenijo za ugotavljanje pristnosti Marijinih prikazovanj v Medžugorju, Porčinju, na Sveti Gori, Kureščku ...? Bodo postopki zdaj tekli hitreje ali še počasneje?
Namen je, da bi prej prišlo do odločitve: ali naj se pastoralne dejavnosti povezane s tem dogodkom nadaljujejo, ker prinašajo pozitivne sadove, ali pa se morajo omejiti, prečistiti ali celo ustaviti, ker ne prinašajo pravih sadov, ampak škodijo življenju posameznih vernikov in skupnosti Cerkve. Cilj preiskave torej ni v prvi vrsti dognati, ali je pojav nadnaraven ali ne, ampak ali se lahko nadaljujejo in pospešujejo pastoralne dejavnosti v korist vernikov. Ali bo do dokončne sodbe o dogodkih prišlo ali ne, pa ni več v ospredju.
Kako naj verniki ravnamo v primerih, kjer stopnja pristnosti prikazanj oz. drugih nadnaravnih pojavov še ni znana?
Najprej obvestiti škofa, če še ni obveščen. Nato je prva skrb škofa, da spremlja dogajanje in po potrebi da navodila glede pastoralnega delovanja. Verniki pa so se dolžni teh navodil držati. Več prošenj ko bo škof dobil za razjasnitev pojava, hitreje bo ustanovil komisijo za preiskavo dogajanja, ki je nato dolžna v dobro vernikov čimprej stvar raziskati po določbah tega dokumenta.