Zjutraj, na velikonočno jutro, si kar oddahnem: »Mimo je ...« FOTO: Tatjana Splichal



Vstajenjsko jutro mi daje upanje, da bom ob smrti prešla v večnost. Prijetnost narave v zgodnji pomladi me prav zmehča za poglabljanje v skrivnost vstajenja. Zgodaj je. Zelo rada imam zgodnja jutra. Jutranje pomladno sonce, jutranja tišina, jutranje ptičje petje. Ko je za mano tesnoben veliki petek in boleča tišina velike sobote, ko je Marija prvič v življenju ostala brez svojega Jezusa, je velikonočno jutro pravi balzam. Zadnja leta sploh več razmišljam o Marijini soboti, ker sem sama mama.

Zjutraj, na velikonočno jutro, si kar oddahnem: »Mimo je ...« Vedno se poskušam tudi sama zgodaj zbuditi. Kot da bi hotela »prestreči« Jezusa, da ga ne bi zamudila. Poskušam si ga vizualno predstavljati. Kako sijoč in lep je, dostojanstven.

Vsako leto kar z otroško neučakanostjo pričakujem evangelij, ki opisuje vstajenje. Seveda ga znamo že na pamet, ampak ga je tako dobro spet slišati. Kot v knjigi, ki ti je res všeč in do potankosti veš, kakšen bo razplet, pa vendar hitiš brati, da prebereš tisto katarzo. Enako z radostjo zapojem Alelujo, ki jo ves post zadržujem in hranim. Včasih me presune do solz.

To jutro je res vrhunec. Preboj smrti. Ko je Jezus prevzel vse moje grehe in bil sam kaznovan namesto mene. Kar oddahnem si, ko pomislim, da je ob vseh mojih pomanjkljivostih in omejitvah ter grešnosti še vedno mogoče osvojiti nebesa. V redu, poravnano je. Na veliko noč začutim to Jezusovo zaslugo. Vstajenje je isti ogenj v srcu, ki sta ga čutila tudi emavška popotnika, ko jima je Jezus razlagal, kaj vse je o njem napisano v Stari zavezi. Vstajenje mi potrjuje, da je Jezus moj Bog in ne le »res fenomenalen človek«. Vstajenje je zame poroštvo, da bom tudi sama žarela v poveličanem telesu. In moj mož tudi! Pa najini otroci!


Vsako leto kar z otroško neučakanostjo pričakujem evangelij, ki opisuje vstajenje. Seveda ga znamo že na pamet, ampak ga je tako dobro spet slišati. FOTO: Tatjana Splichal


Lani, ko smo prvič v življenju ostali brez občestvenega oz. župnijskega praznovanja tega največjega praznika, smo sami naredili doma Jezusov grob. Jezusa smo narisali in ga vanj položili. Večjima otrokoma je bilo to zelo blizu, ko sta ga ves petek in soboto gledala v grobu, v nedeljo ga pa ni bilo več tam! Otroci ne razumejo še, kaj je odrešenje. Še nam odraslim ni v polnosti dano spoznanje, kaj je Jezus naredil za nas. So jim pa blizu preproste podobe. V teh preprostih podobah pa se umakne ves kič in balast ter ostane samo bistvo. Razloživa jim, da nas je Jezus odrešil, ker si tako zelo želi, da bi bili z njim v nebesih. Čeprav v življenju naredimo veliko lumparij. V nebesih pa ni prostora za lumparije. Poveva, da je Jezus zmagal, premagal smrt.

Doma imamo veliko priložnosti za pogovor o življenju in njegovem zemeljskem koncu ter nadaljevanju v nebesih, ker živimo tik ob pokopališču. Pogovarjamo se o tem, da gre duša v nebesa, telo pokopljemo, nekoč pa ga bomo zopet dobili nazaj. Ker je Jezus premagal smrt. Tako kot imata Jezus in Marija v nebesih telo, ga bomo imeli tudi mi, čeprav strohni v grobu.

Za velikonočni zajtrk imamo praznično pogrnjeno mizo. Vedno si želim pripraviti skromen, a dostojanstven zajtrk. Z vsemi osnovnimi jedmi, ki simbolizirajo Jezusovo trpljenje. Brez zajčkov in ostalih trgovskih okraskov. Želiva si, da bi bil v ospredju Jezus s svojo zmago. Po vstajenjski maši ostanemo še ves zajtrk lepo oblečeni. Takrat ima tudi vsak otrok, ne glede na starost, pecljat kozarec. Tako opazijo, da je ta zajtrk drugačen od ostalih. O simbolnem pomenu velikonočnih jedi pa se pogovarjamo že ves post. Ko se konča božični čas in začnemo nabirati čebulne olupke za pirhe, se pravzaprav že začnejo pogovori o veliki noči. V izziv in veselje so mi otroška vprašanja, ker moram sama pri sebi pomisliti, kaj razčistiti. Ali vem, zakaj? Ali verujem? Otroci tudi čutijo, da je Jezusa bolelo. Izrazijo svoje sočutje: »Bogi Jezus, ker je imel trnčke na glavi.«

Na te velikonočne pogovore vsakič pripnejo nova spoznanja. Upava, da jih bova znala z leti nadgrajevati.
_ _ _

*Prispevek je bil objavljen v velikonočni Naši družini (14-15/2021), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*