Povod za pogovor je bil na dlani: sredi marca tistega leta je bila na Javorovici pod Gorjanci spominska slovesnost ob 50. obletnici tragičnega dogodka, ko je v spopadu z nemškimi in domobranskimi enotami padlo več kot sto partizanov. V okviru spominske slovesnosti je bila tudi maša zadušnica, ki jo je za umrle daroval škof Uran. Navzočnost visokega cerkvenega dostojanstvenika na proslavi Zveze borcev je odmevala; mnogi v slovenski javnosti so to sprejeli kot pomenljivo simbolno dejanje in pomemben korak k spravi. Kako je torej na celotno dogajanje gledal msgr. Uran?

In še osebno priznanje avtorja intervjuja: vprašanja, ki smo mu jih takrat zastavljali, so tesno povezana s takratnimi razmerami, so pa tudi »plod« novinarskega začetništva in iskanja nekakšne »ekvidistance« do obeh strani v slovenski državljanski vojni. Danes bi vprašanja najbrž zvenela drugače, a tudi takšna, kot so bila zastavljena leta 1994, so odsev duha časa. Vsekakor pa so pomembnejši odgovori škofovskega sogovornika. Velja jim prisluhniti v luči skrivnosti velikega petka in velike noči leta 2024, pa tudi ob četrti obletnici nadškofove smrti (11. aprila 2020).

Vsi mrtvi imajo temeljno pravico da jih spoštujemo, da zanje tudi molimo in darujemo sveto mašo.

Cerkev se je doslej udeleževala v glavnem le slovesnosti v spomin na žrtve komunističnega nasilja. Kaj torej pomeni udeležba enega najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov na tej slovesnosti in od kod je prišla pobuda za to?

Cerkev je vedno bila, je in bo pripravljena moliti in darovati sveto mašo za vse. Cerkev je namreč postavljena za vse ljudi, njeno poslanstvo pa je predvsem v tem, da skuša premagovati tiste ovire, ki se pojavljajo zaradi človeških različnosti. Vsi mrtvi imajo temeljno pravico da jih spoštujemo, da zanje tudi molimo in darujemo sveto mašo. To je nekaj naravnega in Cerkev želi opravljati to svoje poslanstvo. Je pa res, da včasih želje za kakršnim koli javnim bogoslužjem za padle partizane ni bilo. Prva maša na Javorovici v spomin na tragične dogodke, ko je pravzaprav zaradi nepazljivosti po nepotrebnem prišlo do teh žrtev, je bila že pred enim letom /tj. 1993; op. B. Š./, darovala pa sta jo šentjernejski župnik in dekan Anton Trpin in pokojni pleterski prior p. Ciril Zver. Ob 50. obletnici tragedije pa je dala pobudo za mašo tudi območna organizacija Zveze borcev, kar je bilo, kolikor jaz vem, prvo uradno povabilo za spravno pobožnost v spomin padlih partizanov.

Če človek želi dobro drugemu, če je strpen do drugega, potem ni nobenih težav zaradi sprave z mrtvimi.

Besedo sprava je v slovenski družbi mogoče često slišati, v dosti manjši meri pa postaja ta beseda življenjska resničnost. Nekateri zato menijo, da so organizatorji iz Šentjerneja s svojo odločitvijo naredili korak, kakršen po vojni in revoluciji še ni bil narejen.

Gotovo se je s to slovesnostjo naredil neki premik. Zavedati pa se je treba, da na spravo vpliva veliko stvari. Predvsem je to vprašanje živih, torej tistih, ki imajo neko razmerje do mrtvih, hkrati pa tudi med seboj. Če človek želi dobro drugemu, če je strpen do drugega, potem ni nobenih težav zaradi sprave z mrtvimi. Cerkev zato blagoslavlja vse, ne glede na njihovo prepričanje. Ti ljudje so padli iz nekega idealizma, pripravljenosti žrtvovati svoje življenje za domovino. Kaj je bil njihov motiv, končno ne moremo vedeti natančno. Ravno prizadevanje, da bi vsi pokojni sinovi tega naroda imeli pravico do imena in biti javno predstavljani, pa postopoma ustvarja neko pravičnost, ki je podlaga za spravo med živimi. Kajti če med živimi ni pripravljenosti, da lahko imajo eni in drugi enake pravice, potem je to znamenje, da je neenakost še vedno navzoča.

Pogovor s škofom Uranom je bil objavljen v dnevniku Slovenec 2. aprila 1994. FOTO: M. M. Š.

V bratomorni vojni so se na obeh straneh dogajale obžalovanja vredne stvari. Ali ne pomeni ravno priznanje in obžalovanje storjenih napak tisto temeljno simbolno dejanje, ki odstranjuje ovire za spravo in sožitje?

Gotovo. Večji problem, kakor iskati to, kar je pravzaprav stvar zgodovinarjev v zgodovinski resnici, je biti iskren in se zavedati, da resnica ni črno-bela, da nima eden vse resnice, drugi pa nič, ampak da je za dejansko sožitje v narodu in za našo prihodnost nujno potreben mavrični aspekt resničnosti, kjer vsi sodelujemo s svojimi prizadevanji, a z zavestjo, da smo vsi omejeni v svojem ravnanju.

Uresničitev sprave se odvija v vsakdanjih odnosih.

Ali slovesnost pod Gorjanci pomeni, da je spravo očitno laže graditi »od spodaj navzgor«, z majhnimi koraki, ko se ljudje na terenu laže in brez nepremostljivih ideologiziranj zbližajo? Hkrati namreč obstaja bojazen, da gre le za obroben pojav, ki nima za narodno spravo nobenega odločilnega pomena, saj obe strani na ravni vodstev še vedno ostajata bolj ali manj vsaka na svoji strani.

Ker ima dejansko težo v vsakdanjem življenju, so ravno takšni majhni koraki. Čim več malih korakov se naredi v celotnem slovenskem prostoru, toliko bolj lahko računamo na spravo v širokem pomenu, v narodnem tkivu. Uresničitev sprave se odvija v vsakdanjih odnosih. Nekdo, ki ima v sebi duha sprave, bo do sočloveka vedno strpen in bo znal sprejemati njegovo drugačnost, s tem pa se bo duh sožitja širil tudi v okolico. Lahko se podpišejo številne deklaracije o spravi, vendar pa ta ne bo dosežena, če se ne zgodi v vsakdanjih odnosih. Javorovica je en kamenček v mozaiku prizadevanja dobrohotnih ljudi, da bi se duh sprave uveljavil tudi v širšem slovenskem prostoru.

Čedalje bolj sem prepričan, da osamosvojitve brez Cerkve ne bi dosegli.

Vloga Cerkev v procesu sprave je očitno zelo pomembna, saj lahko ravno ona kot posrednica, ki jo spoštujeta obe strani, bistveno pripomore k dialogu.

Cerkev je in mora biti vez med različnostmi, hkrati pa tudi stalna vest glede ravnanja teh ali onih struktur ali posameznikov. Cerkveno učiteljstvo lahko svojo željo po spravi zelo neposredno širi po župnijah, v manjše skupine, ravno to pa je potrebno za reševanje konkretnih vprašanj. Zgodovinska vloga Cerkve v našem narodu je še vse premalo ovrednotena. Čedalje bolj sem prepričan, da osamosvojitve brez Cerkve ne bi dosegli, pa tudi slovenščine na tem prostoru ne bi govorili, če ne bi bilo na vidnih položajih duhovnikov, ki so ohranjali narodovo kulturo in omiko.

Ali ne obstaja bojazen, da bi ena ali druga stran izrabila prisotnost Cerkve samo za legitimizacijo svojih dejanj?

Vse stvari je mogoče zlorabiti in tako je bila tudi Cerkev velikokrat zlorabljana, včasih morda tudi zato, ker je premalo modro presodila, ali je neka odločitev pametna ali ne. Vendar pa vsem tako ali tako ni mogoče nikoli ustreči. Cerkev mora biti odprta za vse ljudi, za različne skupine v tej državni skupnosti, hkrati pa mora pričakovati, da z njenimi dejanji ne bodo vsi zadovoljni. Vedno bo prisotno tudi nasprotovanje, toda kljub temu je treba iti naprej.

Slovenski prostor je blagoslovljen s trpljenjem, ki so ga ljudje darovali Bogu, kar navsezadnje ponazarjajo številna znamenja in cerkve na tem sicer majhnem ozemlju.

Trpljenje, tudi tisto, ki izbira iz bratomorne vojne, je zaznamovalo slovenskega človeka. Toda ali ne odpira ravno to trpljenje, gledano v luči velikonočne skrivnosti, ki jo imamo zdaj, v velikem tednu, še toliko bolj pred očmi, neko novo perspektivo?

Slovenski prostor je blagoslovljen s trpljenjem, ki so ga ljudje darovali Bogu, kar navsezadnje ponazarjajo številna znamenja in cerkve na tem sicer majhnem ozemlju. Prav v velikem tednu čutimo, da je treba tudi danes, če hočemo za našo prihodnost nekaj dobrega storiti, usmeriti svoj pogled k Bogu, kot so to storili naši predniki. Naš narod gre zdaj skozi porodne bolečine, vendar pa vidim njegovo prihodnost, to je sprava, sožitje in usmerjenost slovenskega človeka navzgor, kajti ravno v tem bo našel moč za reševanje vsakdanjih težav. Vsem ljudem dobre volje v našem narodu želim, da bi skozi podoživljanje trpljenja v velikem tednu začutili, da pot v novo življenje vodi samo preko preizkušenj in Kalvarije. Vzemimo to kot gradbeni material, iz katerega gradimo našo prihodnost.