O Volovji rebri nad Ilirsko Bistrico se zadnja leta govori in piše skorajda več kot o Triglavu. Ta prepišen greben med Veliko Milanjo in sto petdeset metrov nižjo Milanko, ki so ga do nedavnega poznali le domačini, je prišel v časopise in revije zaradi nameravane gradnje vetrne elektrarne. Res je, da poraba električne energije pri nas močno narašča, vendar se je treba za tako velike posege v naravo odločati preudarno in ne pod vplivom trenutnih ekonomskih interesov. Saj ni težko prevrtati hriba, zgraditi avtoceste, poplaviti doline, med stare hiše vriniti modernistične stavbe ali na valovitem slemenu postaviti vetrnic.
Težava je v tem, da okolju ne moremo vrniti prvotne podobe in vsebine, če se izkaže, da je bila odločitev za tak poseg zgrešena.

Čeprav je okolica Volovje rebri preprežena z gozdnimi cestami, je vzpon nanjo najmikavnejši, če ga začnemo v dolini. Ko se iz Pivke in Knežaka pripeljemo v Šembije, zavijemo za ovinkom na začetku vasi ostro v levo na makadam. Če so razmere ugodne, nadaljujejmo še kilometer do začetka gozdne ceste, drugače pa pustimo avto v vasi. Gozdna cesta se začne onkraj vaških pašnikov in polj vzpenjati skozi borov gozd, ki sega poldrugi kilometer daleč do planotaste doline pod Volovjo rebrjo. Takoj ko se svet položi in drevje razmakne, zavijemo v levo na široko pot, ki pelje čez travnato pobočje. Med šopi presušene trave štrlijo iz tal svetlo sive skale in osamljeni grmiči z golimi vejami. Pod nami se pase trop ovac, iz zavetja na redko posejanih borovcev se v skoku poženeta srni.



Na slemenu odkrijemo slabo vidno stezo, ki se tik pred gozdom požene navkreber. Vseeno nam je, ali so jo uhodile živali ali ljudje, da le pelje proti vrhu. Sicer pa na teh golih, od vetra počesanih strminah steze pravzaprav ne potrebujemo, saj gremo lahko kjerkoli. Med hojo po pločniku ali vožnjo po cesti utegne biti poguben že nekajcentimetrski odmik od prave smeri, tod pa ni nič hudega, če nas zanese nekaj metrov na levo ali desno. Občutek svobode je tako popoln, da ga nima smisla prelivati na papir.

Z Milanke, ki je v vršnem delu poraščena z redkim drevjem, nadaljujemo proti jugovzhodu. Sprva hodimo med razmršenimi bori, pod katerimi so razmetane debele veje, vendar se hitro znova izvijemo na plano. Preleti nas krokar, ki z glasnim kra-kra odjadra na rob obzorja. Nič drugega se ne premakne, noben zvok ne dospe do nas iz doline, ki negibna počiva v daljavi. Povzpnemo se na travnato sleme, po katerem so posejani rdeče-belo pobarvani kovinski stolpi z merilniki vetra na vrhu. Čeprav se je burja po nekajdnevnem razsajanju že dodobra polegla, nam z nekaj sunki mimogrede pokaže svojo moč.



Še bolj kot tuleči sunki vetra nam jemlje dih imeniten razgled. Čeprav so se nad nami nabrali oblaki, je ozračje tako čisto, da so se daljave zelo približale. Na jugozahodu se razprostirajo valoviti Brkini in Čičarija, skoraj naravnost na jugu se dviga Učka, ki je s skoraj 1400 metri najvišja gora v Istri. Na vzhodu pogleduje izza gozdnatega roba zasneženi vrh Snežnika, na severozahodu vidimo odsekani Nanos in travnato Vremščico, v ozadju pa obzorje zastirajo pobeljeni vršaci Julijcev in Kamniško-Savinjskih Alp.

Široko sleme, ki se na eni strani preveša v valovite travnate strmine, na drugi pa tone v temne gozdove, nas vabi naprej proti dobro vidni Veliki Milanji. Čez valujoče morje trav prispemo do kolovoza, ki nas skozi pas drevja in mimo vzpetine z imenom Bele ovce pripelje pod približno sto metrov visoko pobočje. Ob betonskem koritu na ovinku zavijemo s poti in se kar počez povzpnemo do okroglega betonskega stebra na vrhu. Od tod se lahko sprehodimo še do nekaj minut oddaljene skalnate gmote, ki se kot nepristopna trdnjava dviga nad travnato planjavo.

Ko stojimo na skalnem roglju in se nekaj metrov nad tlemi razgledujemo naokrog, se ne moremo otresti misli, da ta slikovita pokrajina morda nikoli več ne bo taka, kot je sedaj. Saj morda pusta slemena v čistem ekonomskem smislu res niso veliko vredna. A v tej luči pogosto ni nič vreden niti človek, kaj šele kaj drugega.


Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Petra v Pivki je maša vsako nedeljo ob 8. in 10. uri.

OSNOVNI PODATKI

Izhodišče: Šembije.

Višinska razlika: 500 metrov.

Dolžina vzpona: 2 uri.

Kratek opis poti: Pot ni označena, vendar je orientacija prav lahka. Iz Šembij se po gozdni cesti vzpnemo do planotaste doline pod Volovjo rebrijo. Ko se drevje razmakne in cesta položi, zavijemo v levo navkreber na široko pot, ki nas kmalu pripelje na sleme. Čez travnato pobočje se povzpnemo na Milanko, od koder nadaljujemo po valovitem slemenu do Velike Milanje.

Zemljevid: Snežnik, 1 : 50.000


Družina 45/2007