»In imenovali so takrat ta kraj tudi »Marija, ki uslišuje nemogoče«. Stori to, kar je v človeških rokah razumu nemogoče. To pravzaprav na nek način v globini čutimo in častimo v tej veliki nebeški Materi, da nam je od vsega začetka znamenje in priprošnjica. Znamenje vere in priprošnjica k tej veri. Da bi verovali v Boga, pri katerem je vse mogoče. Bog, ki zmore iz mrtvega narediti živo, iz grdega lepo, iz greha krepost. To je moč vere, še več, to je moč božje ljubezni...« (škof dr. Maksimilijan Matjaž v pridigi)

FOTO: Jože Potrpin

Od nekdaj Božja pot

Dolgo in pestro zgodovino med župnijskimi, podružničnimi cerkvami in kapelami, posvečenimi Mariji Snežni na Slovenskem, ima od nekdaj tudi romarska cerkev Marije Snežne na Svetini nad Celjem, markantna gotska taborska stavba v idilični in urejeni hribovski vasi na travnatem sedlu. Sega v čas celjskih grofov. Najbrž pa je dal pozidati svetinsko cerkev iz hvaležnosti za rešitev iz turške sužnosti cesarski oskrbnik celjskega gradu in velik dobrotnik Andrej Hohenwart. Tudi o njej kroži več legend.

Verni glavni praznik na Svetini še danes imenujejo »šentoščeva« nedelja ali »šentoščevo« slavje, ki se razteza od sobote na nedeljo.

Svetina se prvič omenja leta 1480. Ime Svetje, kakor ji pravijo starejši, pa izhaja od staroslovanskega boga Svetovida, ki so ga naši predniki častili v »šentoščevih« gajih. Zato verni še danes imenujejo glavni praznik na Svetini »šentoščeva« nedelja ali »šentoščevo« slavje, ki se razteza od sobote na nedeljo.

Z velikim shodom ob godu Marije Snežne, 5. avgusta, na, po ali pred tem praznikom.

FOTO: Jože Potrpin

Šentoščevo slavje

Tako je bilo tudi v soboto, 3. avgusta zvečer, ko je slovesno mašo pred cerkvijo ob somaševanju župnika dr. Vinka Kraljiča, p. dr. Vinka Škafarja, generalnega vikarja Škofije Celje Roka Metličarja in udeležbi množice romarjev in faranov daroval škof dr. Maksimilijan Matjaž. Na začetku slavja je škof blagoslovil obnovljen križ. Po maši je bila okoli cerkve procesija z lučkami med petimi litanijami in kipom Marije na tronu, v cerkvi sklep z blagoslovom romarjev. Igrala je Godba Svetina. V nedeljo, 4. avgusta, dopoldne pa je mašo daroval in vodil procesijo upokojeni škof dr. Stanislav Lipovšek. Oltar na prostem in vse rožno okrasje v cerkvi, vključno veliki grb Škofije Celje, upodobljen iz samih cvetov pred daritvenim oltarjem, je bilo mojstrsko delo Fanike in Ivana Ulaga. Dragocen delež so prispevali tudi ključarja Branko Mlakar in Franci Videc ter vrsta drugih liturgičnih sodelavk in sodelavcev. Nasprotni mogočnega zvonika pa so postavili osemintrideset metrov visok mlaj.

FOTO: Jože Potrpin

Pripravljeni deliti

Po besedah škofa Matjaža, čeprav se nam zdi zgodba o čudežni pomnožitvi kruha tako zelo nenavadna, pa vendarle v resnici opiše osnovni temeljni odnos med človekom in Bogom. Bog nas ni ustvaril kot božanstva, vsemogočna bitja. Bog nas je ustvaril kot ljudi, enkratne, šibke, ranljive. Dal pa nam je vse, kar potrebujemo za to, da bi bilo lahko naše življenje srečno in uresničeno. »Vsak je prejel obilo in dovolj talentov in darov, da lahko z njim svoje življenje izpolni, iz svojega življenja naredi dar za druge. Vendar samo takrat, in to nam je tolikokrat Jezus povedal in smo prebrali v evangelijih, če smo pripravljeni odpreti svoje roke, če smo pripravljeni deliti. Če svojih talentov ne zakopljemo. Če se ne zapiramo iz strahu pred tem, kako bomo preživeli. In se ne obračamo samo k sebi, ampak se zavedamo, da tisti, ki nam je podaril življenje, nam bo podaril tudi vse, kar za to življenje potrebujemo, da se bo uresničilo. Da bomo postali to, za kar nas je ustvaril, postavil na ta svet.«

FOTO: Jože Potrpin

To je, Božji otroci, njegovi ljubljeni, sinovi in hčere. Ki smo poklicani, ne da končamo tukaj, v takšni ali drugačni zemlji ali pepelu, ampak da to naše zemeljsko življenje, tudi naši napori, stiske, skrbi postanejo neke vrste rodovitna zemlja. Humus. Ki nas prečiščuje, nam daje moč. Da se odpovedujemo slabemu, da vidimo dobro, delamo za dobro, gradimo dobro. Da se krepimo v ljubezni. Ne samo, da nam je dal zato zapovedi, zgled, svojo besedo, ne, on sam je postal Kruh in moč tega novega in drugačnega življenja.

FOTO: Jože Potrpin

Iskrenost srca

Svoj nagovor je škof sklenil z besedami: »To je ključ in temelj naše vere, h kateri nas želi vedno znova spodbujati tudi naša nebeška mati Marija. Lahko smo prepričani, tudi ona takrat na začetku, ko ji je angel, nepredstavljivo bitje sporočilo, 'Glej, spočela boš in rodila sina, ta bo Bog, Sin najvišjega,' pravzaprav ni vedela, kaj te besede pomenijo, ampak je preprosto verjela. Da tisti, ki jo je ustvaril, tisti, ki jo zdaj nagovarja, jo ljubi kot svojo edinko in svojo najdražjo in mu zato lahko zaupa. In je zato izrekla, 'Glej dekla sem Gospodova, naj se mi zgodi tvoja volja.' Prosimo danes tukaj tudi mi za stvari, ki so v človeških očeh, razumu nemogoče, pred Bogom pa je vse mogoče. Kar on potrebuje, ni naše bogastvo, naša popolnost. Niti ne naša moč, naša modrost. Potrebuje samo iskrenost naših src. Da smo pred njim res to, kar smo. Naj bo to naš dar v tej sveti daritvi, ki jo sedaj obhajamo.«

Več fotografij s slavja pri Mariji Snežni na Svetini si lahko ogledate v spodnji fotogaleriji: