Tako marksistični internacionalizem kot liberalni globalizem sta še ne tako dolgo nazaj napovedovala konec nacionalne države. Zakaj se ta konec vsem »prerokbam« navkljub ni zgodil, kar se je potrdilo v času covidne krize?

Res je. Prav kriza, povezana s pandemijo covida-19, je izpostavila nenadomestljivo vlogo nacionalnih držav za uspešno soočenje s posledicami krize. Lahko si predstavljamo, do kakšne humanitarne krize bi prišlo, če bi se s pandemijo soočili zgolj z logiko svobodnega tržnega gospodarstva na globalni ravni. Nacionalne države pa so s svojimi ukrepi zaščitile najšibkejše osebe v družbi, organizirale zdravstveno politiko, da je bilo čim manj žrtev zaradi smrtonosnega virusa, in finančno podprle gospodarske dejavnosti, da so lahko čim manj boleče prebredle krizo. Lahko rečemo, da je kriza nazorno pokazala, da globalizacijski model delovanja, ki prisega zgolj na svobodo trga in kozmopolitansko pripadnost, ni sposoben zagotoviti globalne pravičnosti in blagostanja za vse ljudi. Vizija globalnega sveta, kjer nacionalne identitete ne bodo več igrale pomembne vloge, se je razblinila. Vendar pa rešitev tudi ni v zapiranju v svoje države. Potrebujemo sicer priznanje lastne istovetnosti, potrebujemo pripadnost določeni državni skupnosti, hkrati pa je nujno tudi sodelovanje med državami in skrb za univerzalno skupno dobro (preprečevanje širjenja bolezni, varovanje okolja, svoboda gibanja in varnost, svetovni mir).

Kako družbeni nauk Cerkve vrednoti nacionalno državo? Ne nazadnje je prav za Katoliško cerkev značilno, da presega nacionalne meje, kar bi lahko vzbujalo vtis, da malce »zviška« gleda na nacionalne države.

Družbeni nauk Cerkve išče ravnovesje med nacionalno identiteto in pripadnostjo skupni človeški družini. Zavrača vsako obliko nacionalizma v smislu večvrednosti določenega naroda nasproti drugim narodom. Spodbuja pa ljubezen do lastnega naroda, do lastne državne skupnosti in do lastnih korenin. Sedanji papež Frančišek poudarja, da moramo ljubiti svoje korenine in zanje skrbeti, saj nam omogočajo, da se lahko razvijamo in odgovorimo na nove izzive. Hkrati pa papež izpostavlja tudi pomen dialoške odprtosti, vesoljnega bratstva in skrbi za globalni svet. Cerkev oznanja globalno solidarnost in povezanost z vsemi ljudmi, zaveda pa se, da je to mogoče doseči samo prek povezanosti znotraj manjših skupnosti (narod, država), kjer se čutimo bolj povezani in nam dajejo posebno istovetnost znotraj človeške družine.

Ali lahko torej rečemo, da kristjane veže posebna dolžnost v odnosu do nacionalne države in v skrbi zanjo?

Vsak človek se rodi v določeno kulturno skupnost, ki zaznamuje njegovo osebnost. Vsakdo je najprej dedič tega, kar so ustvarili ljudje pred njim. Iz svojega okolja dobi jezik, vero, navade, kulturo, način življenja. Vse to mu daje občutek pripadnosti, domačnosti, ukoreninjenosti. Kristjani smo poklicani, da smo hvaležni za to, da nas je Bog poklical v življenje prav v določenem času in na določenem kraju, in da damo svoj prispevek k skupnemu dobremu svojega naroda. Brezbrižnost do svojega naroda in svoje države je izraz egoizma in zagledanosti vase, kar pa ogroža mirno in pravično sobivanje med ljudmi.

Kaj bi kot moralni teolog – in seveda tudi osebno – slovenski državi zaželeli ob njenem 30. rojstnem dnevu? 

Želim, da bi se zavedali, kako velik dar je, da imamo svojo državo in da lahko v marsičem sami usmerjamo razvoj svojega življenja. Želim si več dobrohotne naklonjenosti med vsemi državljani, še več povezovanja in sodelovanja, predvsem pa več optimizma, ustvarjalnosti in življenjskega veselja. Upam, da bo v prihodnje med nami več zaupanja, več dialoga in več skupnih uspehov, ki se jih bomo veselili vsi državljani in bomo nanje ponosni. Pri tem ne mislim samo na športne dosežke, ampak na uspehe na vseh področjih.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (25/2021).