Veliko govorimo o najrazličnejših stvareh, nekateri več, drugi manj. Pogosto tudi o čisto nepomembnih, ki nikomur nič ne koristijo. Pravzaprav se bojimo tišine in mislimo, da jo moramo napolniti z govorjenjem.

O sebi ne govorimo prav veliko, razen morda tisti, ki radi stokajo, kako jim je hudo, in želijo, da jih drugi poslušajo. Nekateri pa se tudi radi hvalijo. Veliko raje govorimo o drugih, veliko preveč. S tem naredimo lahko tudi veliko hudega, posebno če to, kar izrečemo, ni resnično ali pa je morda celo žaljivo.

Kljub tolikšnemu govorjenju pa ostane veliko neizrečenega. Neizrečene ostanejo pogosto prav bistvene stvari, ki bi bile zelo dobrodošle in bi nam pomagale živeti. Tako malo se znamo pogovarjati o smislu življenja, o tem, v kaj upamo. Pa tudi o vrednotah, ki naj bi jih živeli, o stiskah, ki jih čutimo globoko v srcu. Veliko preredko znamo pohvaliti tiste, ki živijo z nami, in se jim zahvaliti. Tako samoumevno se nam zdi, da je tako. Tudi mnogi starši...