Alessia Calamita se je pred letom dni končno odločila za poroko: s svojim fantom, s katerim sta skupaj že devet let, se je preselila v stanovanje v bližini doma njenih staršev in župnijske cerkve, ki jo obiskuje že od otroštva.

Za Alessio, 27-letno katehistinjo, ki je dejavno vključena v življenje svoje rimske župnije, to ni bila lahka odločitev. »To me zelo obremenjuje, vendar sem resnično morala zapustiti dom svojih staršev. Potrebovala sem prostor zase in za svojega partnerja,« je izjavila v pogovoru za spletni portal La Croix International.

FOTO: Tatjana Splichal

V mislih ima cerkveno poroko, vendar se ji ne zdi, da bi se to lahko kmalu zgodilo. »Stara sva šele 27 let. Moj partner mora zaključiti magistrski študij, nato pa želiva kupiti hišo: to je najina prednostna naloga,« je pojasnila Alessia, ki je po izobrazbi inženirka.

Mladi, ki se danes poročajo, niso več zares mladi, stari so skoraj 40 let.

Oče Stefano Cascio zadnjih dvanajst let vodi župnijo sv. Bonaventure v vzhodnem predmestju Rima. V tem času je videl, kako so se verske prakse spreminjale. »Mladi, ki se danes poročajo, niso več zares mladi, stari so skoraj 40 let,« pojasnjuje 44-letni duhovnik. »Včasih že živijo skupaj ali imajo otroke,« poudarja in obžaluje dejstvo, da zakonska zveza parom nič več ne predstavlja temelja skupnega življenja.

»Priprava na zakon se je zelo spremenila. Prej smo pripeljali zdravnika, ki je govoril o naravni kontracepciji, zdaj pa so srečanja organizirana okoli varuške,« pripoveduje duhovnik. »Morda gre za strah pred zavezanostjo v dobi, ko nič več ni večno ali za vedno,« ugotavlja in se pri tem sklicuje na »generacijo, ki je travmatizirana zaradi ločitev«.

Civilne poroke zdaj presegajo število cerkvenih

O tem govorijo podatki italijanskega nacionalnega inštituta za statistiko (ISTAT): čeprav število porok v Italiji v zadnjem desetletju vztrajno upada, v letih med 2008 in 2019 se je zmanjšalo za več kot 60.000, je predvsem preobrat v razmerju med civilnimi in cerkvenimi porokami tisti, ki pomeni globok prelom. Leta 2019 so civilne poroke prvič v zgodovini presegle število cerkvenih - razlika je bila 96.789 proti 87.299.

FOTO: Tatjana Splichal

»V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja civilnih porok skoraj ni bilo; predstavljale so 2,3 odstotka primerov (v Italiji je cerkveno sklenjena zakonska zveza enakovredna civilni, op. M. M. Š.). Do leta 2008 se je delež že povečal (na 36,7 odstotkov), leta 2019 pa so civilne poroke prehitele cerkvene (52 odstotkov),« je opozorila Antonella Guarneri, raziskovalka pri ISTAT. »Po eni strani demografski upad vpliva na zakonske zveze na splošno, saj je manj mladih v starosti, primerni za poroko. Po drugi strani pa se je zaradi povečanja števila drugih porok razmerje med civilnimi in verskimi porokami prekucnilo,« je pojasnila.

Pred petnajstimi leti sem od 20 porok organizirala 19 cerkvenih in eno civilno. Danes je to bolj v razmerju 8 proti 12.

Tudi Emanuela Caglio, od leta 2007 načrtovalka porok v Milanu, opaža spremembe. »Pred petnajstimi leti sem od 20 porok organizirala 19 cerkvenih in eno civilno. Danes je to bolj v razmerju 8 proti 12,« je dejala in poudarila, da je ta velik premik tudi posledica razvoja civilnih obredov. »Civilne poroke so bile nekdaj precej sterilne, trajale so petnajst minut. Danes trajajo dlje, dodali smo govore, izmenjavo zaobljub, glasbo,« je pojasnila Cagliova. Opozorila je, da »pari prevzemajo simbolične dele verskih obredov« z mešanico žanrov iz anglosaške kulture.

Postkrščanski svet, v katerem vera ni več prepričanje

»Danes se je zelo moderno poročiti na plaži ali na vrtu, česar Cerkev ne dovoljuje, zato se ljudje poročajo civilno, da bi to lahko storili,« obžaluje oče Cascio, ki meni, da je to še eno znamenje sekularizacije italijanske družbe. »To kaže, da ima vera veliko manjši vpliv na življenje ljudi. Ne usmerja več njihovih odločitev,« nadaljuje duhovnik in dodaja, da ta pojav vpliva tudi na druge zakramente, kot je recimo krst.

FOTO: Tatjana Splichal

»Doživljamo to, kar je Francija doživljala pred 25 leti. Prešli smo v postkrščanski svet, kjer je vera postala izročilo in ne prepričanje,« ugotavlja oče Cascio: »Ljudem moramo pomagati, da bodo bolje razumeli, kako vera ni le skupek vrednot in izročil, temveč resnična življenjska izbira.«

Mladim moramo predstaviti lepoto vere in jo posredovati naprej.

Vrnitev vere v središče življenja parov in družin je tudi cilj škofa Daria Gervasija. Od leta 2020 je pomožni škof rimske škofije in pristojen za družinsko pastoralo. »Ljudje so se včasih poročali v Cerkvi, ker je bilo to običajno. To sploh ni bilo vprašanje. Zdaj pa je to postalo izbira. Vera je še pomembnejša, saj moraš biti resnično prepričan,« je dejal 54-letni prelat.

S tem v mislih vse več italijanskih župnij mladim ponuja tečaje, ki temeljijo na veri, da bi jih ozavestili o pomenu krščanske poroke. »Vero je treba živeti z veseljem,« zatrjuje škof Gervasi. »Mladim moramo predstaviti lepoto vere in jo posredovati naprej; to je tisto, kar nam je manjkalo in kar nam bo omogočilo znova navdušiti prihodnje rodove.«