Neka antična anekdota pripoveduje o Diogenu, ki je nekoč opazoval Megarce. Ker so ti raje skrbeli za svojo drobnico, kot pa se posvečali vzgoji svojih otrok, je na njihovo početje odvrnil: »Raje bi bil megarski oven kot sin.« Ob tej opazki bi si seveda tudi danes lahko spraševali vest, a bolj kot njen nauk me navdušuje to, da je prišla iz ust moža, filozofa.

In tu je zgled nekega Božjega moža. Ob branju žitja Janeza Boska, tega junaškega januarskega svetnika, me osupne, kako je Gospod v dobro obrnil njegovo družinsko nesrečo in tragične družbene razmere, ki so postale kraj njegovega oznanjevanja. Mali Janez je bil deležen vseh »dejavnikov tveganja«, da »razvije problematično vedenje«. Pri dveh letih mu je umrl oče. Ni se dobro razumel s starejšim bratom. Čas, v katerem je živel, je bil čas Napoleonovih vojn, ki je kosil može in za seboj puščal sirote in vdove. Mati je garala, da bi preživeli. A poleg garanja je zmogla še nekaj: ohranila je trezno glavo, m...