V zbirki Sozvezdja pri Založbi Družina je doslej izšlo osem zbirk neslovenskih pesnikov. Kot zadnji venezuelskega pesnika Rafaela Cadenasa Otok izgnanstva (2021) in španskega pesnika Antonia Gamonede Knjiga hladu (2022). Zbirko, obenem pa tudi namen pisanja in objavljanja poezije, je na Večeru o poeziji 21. aprila v Galeriji Družina predstavil njen urednik in pesnik dr. Brane Senegačnik, omenjena pesnika in njuno poezijo pa prevajalca Andrej Lokar in Janez Žumer.

Urednik Senegačnik je na zavihek obeh prevodov na koncu zapisal, čemu je namenjena zbirka Sozvezdja: »glas o tem, kar ne zastara; glas, ki se ne postara«. Že prej pa komu so namenjena književna dela: »Pristna moč literarnih umetnin ni v tem, da so enkrat za vselej odkrile človekov položaj v kozmosu, temveč v tem, da lahko v vsakem času na novo pripadejo svojemu bralcu, da postanejo njegova osebna zadeva in da mu omogočijo neposreden stik z živo, globoko resničnostjo lastne usode.« 

Brane Senegačnik predstavlja zbirko Sozvezdja. FOTO: Jožef Pavlič

Takšni deli sta tudi prevoda oz. izbora pesmi ter spremni besedi o življenju in ustvarjanju pesnikov Cadenasa in Gamonede prevajalcev Andreja Lokarja in Janeza Žumra.

Pri obeh bi lahko s pesnikom Matejem Borom rekel: Previharimo viharje. Življenjske namreč. Rafael Cadenas (1930) je bil v mladih letih dejaven član Komunistične partije Venezuele, so ga zaprli, v času vlade Marcosa Pereza Jimeneza izgnali na otok Trinidad (do leta 1957); na začetku šestdesetih let 20. stoletja je izstopil iz partije, je po vrnitvi v domovino postal član politične in debatne skupine Okrogla miza, je poučeval književnost na Centralni univerzi v Venezueli. O času izgnanstva pričujejo Zapiski iz izgnanstva (1960), napisal pa je celo Opombe o sv. Janezu od Križa in o mistiki (1995). Prejel je številne nagrade in priznanja (častne doktorate); med njimi leta 2022 Cervantesovo nagrado, najvišje priznanje za književnost v španskem jeziku; Antonio Gamoneda jo je že leta 2006.

Prevajalec Andrej Lokar nam je približal odličnega venezuelskega pesnika Rafaela Cadenasa. FOTO: Jožef Pavlič

V Otoku izgnanstva, kot je naslov prevedene zbirke, sestoji pa se iz vrste pesniških zbirk in ciklov, sta »zaobjeta temeljna tematsko/eksistencialna sklopa Cadenasovega pesniškega izkustva: uteleša ju motiv brezdomovinskega eksila v moderno-postmodernem svetu na otoku pesniške govorice, ki je morda še edini mogoči vir ne le osebnega, temveč tudi civilizacijskega preživetja«, je zapisal prevajalec Lokar. Da je v antologijo Cadenasovih pesmi predvsem uvrstil »lirični pol poezije«, pisal pa je tudi eseje, filozofske, literarnokritične in družboslovne misli, prevajal ameriške pesnike (Walta Whitmana), zenovsko poezijo. V stihih: Dežela moja, rad/bi ti podaril/osupljiv cvet, je Cadenas kot »očak venezuelske literature« rodni domovini poklonil prekrasni cvet poezije svojega tako raznolikega ustvarjalnega duha.

1/3

Podobno Antonio Gamoneda (1931) Španiji, čeprav se je življenjska usoda zelo kruto poigravala z njim. Rodil se je le nekaj let pred začetkom španske državljanske vojne, bil je otrok matere samohranilke, s katero sta prestajala mraz in siromaštvo, zrla prizore nasilja, je že pri enem letu starosti izgubil očeta Antonia, modernističnega pesnika, ki je izdal le eno pesniško zbirko, ob kateri se je sin naučil brati, obenem pa se je »prvič srečal z jezikom, ki je bil drugačen od vsakdanjega pogovornega jezika«. Med 15. in 20. letom starosti se je iz protesta proti »družbi, zgrajeni na krvavih temeljih«, pridružil intelektualni odporniški skupini, kot pesnik pa »pisanju poezije, ki se je oddaljevala od takrat prevladujočega realističnega načina pisanja,/…/ ki bi v družbi delovala subverzivno predvsem zaradi svobodnosti jezika, ki ga je uporabljal«. Temu je »ostal zvest vse do danes«.

V Knjigi hladu, ki je prvič izšla leta 1992, razdeljena pa je v sedem poglavij, Gamoneda »pred bralca postavlja preplet svojih spominov in svojega doživljanja zunanjega sveta. Oboje je v pesmih notranje prekvašeno in napisano na ozadju pesnikovega soočanja s samoto in minljivostjo,« je povedal prevajalec Žumer. In dodal, da pesnik »vabi v dialog posebne vrste, /…/ da bi prodrl skozi hermetičnost njegovih pesmi in v sebi kot soustvarjalec podoživel pesnikovo čustvo«.

Pesniško zbirko Antonia Gamonede Knjiga hladu je prevedel Janez Žumer. FOTO: Jožef Pavlič

Navzoči ljubitelji prave poezije so lepoto in sporočilnost izrazja obeh predstavljenih pesnikov začutili v branju prevedenih pesmi izjemnega recitatorja in ta večer tudi pričevalca o poslanstvu in pravem prikazovanju umetnika Pavla Ravnohriba. Bil je enkratni dveurni večer za sladokusce, ki se kar niso mogli raziti ob dobrem vinu in drugih dobrotah. 

Pesmi pesnikov Cadenasa in Ganomede je izvrstno interpretiral recitator
Pavle Ravnohrib. FOTO: Jožef Pavlič 

Kdor ga je zamudil, žal ne ve, kaj je zamudil. Zato pa naj se prihodnjič, ko bo še kaj takega, podviza v prostore Družine. V tolažbo in vabilo naj mu bodo ti Gamonedovi verzi: »Postaral sem se v objemu tvojega pogleda; bila si mana in opustošenje in jaz sem ljubil nočne sadove tvojega telesa.«