Pobuda za večer za mame je bila predstavitev knjige Mama moli, založbe Emanuel. A večer je bil veliko več kot zgolj predstavitev knjige. Dogodek se je začel s slavilno molitvijo, ki je nabito polno dvorano udeleženk povezal v ritmu slavilnega petja ter prošnji in zahvali Bogu.

Dogodek je privabil številne mamice in mame, ki so prisluhnile pričevanju petih mam. FOTO: Tatjana Splichal

Večer se je nadaljeval s pogovorom petih dam, petih žena, petih mam, ki so z ostalimi udeleženkami delile utrinke iz svojega življenja, kaj jim pomeni molitev, kako molijo, kaj jim molitev prinaša v življenje. Poleg prevajalke knjige Eve Markovič, so svoje zgodbe, notranje boje in radosti molitve delile še Agata Hren, Darja Ovsenik, Helena Rozman in Nataša Rupena. Pogovor je vodila Marjana Debevec.

Pobuda za dogodek je bila knjiga Mama moli. FOTO: Tatjana Splichal

Eva Markovič o jutranji molitvi

»Jutranjo molitev imam zelo rada in si običajno zadam velikopotezne načrte, kako idealen je dan, ko se zbudiš pred otroki, ko je hiša tiha in mirna, se usedeš, prižgeš svečko in imaš čas samo za Boga. Krasen načrt, ki mi v kakšnih obdobjih življenja še celo uspeva. A pridejo obdobja, ko to niti slučajno ni izvedljivo, bodisi ker imaš otroka, ki se zbudi tako zgodaj, da se ne moreš zbuditi pred njim, bodisi imaš ob sebi malčka, ki ima senzorje za gibanje. Tako sem začela obupavati nad jutranjo molitvijo, potem me je pa avtorica knjige Mama moli, tudi sama mama petih otrok, povsem razbremenila. Ona pravi, da je idealno, da imaš pol ure, a da je tudi že pet minut ali deset sekund nekaj. A če je zjutraj prva stvar, ki jo naredimo, da se pokrižamo in si rečemo, Jezus izročam ti vse, kar je pred mano, to naredi ogromno razliko. In za to je vedno čas.«

Helena Rozman o molitvi skozi ves dan

»Molitev meni ni obveznost ali delanje kljukic. Moj mož rad reče: Predstavljajte si, da bi mi zjutraj zakuril kamin, čuval otroke, skuhal kosilo, zvečer me pockrljal, se pogovarjal z mano, potem bi mi pa rekel, zdaj pa grem, se vidiva čez en teden. Ne želim si biti samo nedeljski kristjan. Jaz imam rada, da molitev ni samo v cerkvi, ampak da je res del mojega življenja. Meni je to res odnos. Tako sem se naučila, kako jo vnesem v moj vsakdan. Imam svoj kotiček v hiši za molitev, a si želim, da je moja hiša prežeta z molitvijo povsod, tudi v pralnici in likalnici.«

Gostje večera (z leve): Helena Rozman, Darja Ovsenik, Agata Hren, Eva Markovič, Nataša Rupena in povezovalka Marjana Debevec. FOTO: Tatjana Splichal

Agata Hren o molitvi pred začetkom dela

»Trenutno so vsi moji otroci v šoli ali vrtcu in sem za to lahko iz dna srca hvaležna, ker sem vedno malo dlje vztrajala, preden sem jih dala v vrtec in sem morala kombinirati delo in varstvo otrok. To je pomenilo, da sem lahko delala izključno takrat, ko so otroci spali. Ker se večinoma ukvarjam s kreativnim delom in kreativnega dela ne moreš na silo sprožiti. In tako me je enkrat prešinilo, da je del mojega dela, da ga začnem z molitvijo. Ker brez Svetega Duha mi nič ne bo uspelo narediti.«

Nataša Rupena o izkušnji molitve v času bolezni

»Jaz nisem mogla moliti. Bila sem v takem stanju, ko se mi je zdelo, da bom samo ugasnilo. Moja molitev je bilo samo jokanje. Pozabila sem obrazce, nisem se mogla spomniti ničesar. Bolečina, duhovna, duševna in fizična je bila tako težka, da sem res lahko samo vpila in izgovarjala Jezusovo ime in nič drugega. Ko sem prišla malo k sebi, sem iskala kakšno posneto molitev, da bi si jo predvaja in s tem molila. Našla sem čudovite italijanske molitve in je bila tako posebna izkušnja, ko sem z nekom drugim molila.«

Darja Ovsenik o molitvi v skupnosti

»Pred nekaj leti sem začutila, da bi kaj molila za otroke, a ne z možem. Bila je zgolj ideja. Potem se mi je oprla spletna stran Moms in prayer, to so mame z vsega sveta, ki se redno enkrat tedensko dobivajo in molijo. Takrat se nas je nekaj mamic začelo dobivati, ni nas bilo veliko, je bilo pa lepo, že zaradi druženja, pa zaradi duhovne vsebine. Zdaj se tri še vedno dobivamo ob petkih deset do šestih zjutraj gremo v cerkev. Sama ne bi vztrajala, to je spodbuda skupnosti. Če ne zmoreš sam, si poišči ljudi okoli sebe, ki bo morda pripravljen sodelovati. To so sadovi, ki jih mi mogoče še ne bomo videle. To se mi zdi pomembno.«

Sproščeno druženje ob koncu uradnega dela večera. FOTO: Tatjana Splichal