»Danes sem v dnevnem časopisju prebral misel psihiatra Lunačka, ki izpostavi problem, da so v družbi bivanjska vprašanja potisnjena na stran. Ljudje mislijo le še konkretno, materialno. To je pogubonosno, ker je slaboumno. P. Pavle vsekakor ima smisel za duhovno, ima smisel za nevidno, ima smisel za nematerialno. Večkrat ugotavlja, da temeljiti teološki študij ni dovolj, da več pove glasba, rima, poezija. Kakor se glasba rojeva iz tišine, tako se njegova poezija rojeva iz meditacije, iz tišine,« je v uvodu v večer meditativne poezije dejal p. Edvard Kovač, ki je v knjigo p. Pavleta Jakopa Pogovori z Besedo napisal tudi spremno besedo: »Nova pesniška zbirka p. Pavleta se uvršča v sklop njegovih pesniških zbirk, ki pa v primerjavi z dosedanjimi še dosledneje išče pomen svetopisemskih besedil in hrepeni po navdihu Besede.«

FOTO: Tatjana Splichal

P. Edvard, ki je povezoval literarni večer, je z domiselno, tudi poetično besedo vabil k branju meditacij igralca in pesnika Toneta Kuntnerja, igralko in veroučenko p. Pavleta Klaro Kastelec ter župljanko in »mamo« Karmen Bizjak Merzel; z glasbo je večer obogatila moška vokalna skupina Tromostovje.

»Ko prebiram poezijo p. Pavleta, ponavljam: Bog je Ljubezen!«, je ob branju meditacij dejal igralec in pesnik Tone Kuntner. FOTO: Tatjana Splichal

Moška vokalna skupina Tromostovje. FOTO: Tatjana Splichal

Mirjam Strle: »p. Pavle je molivec in učitelj«

p. Pavle Jakop (rojen leta 1955 na Frankolovem) je kot duhovnik zaznamoval dve ljubljanski župniji, župnijo sv. Frančiška v Šiški in župnijo Marijinega oznanjenja v Centru. Izdal je že več pesniških zbirk, ki so ga bralcem, kot je dejala urednica zbirke Mirjam Strle, predstavile »kot pisca meditativnih skic«, nova pesniška zbirka pa p. Pavleta odkriva kot »raziskovalca, ki išče najlepše in najboljše«. »Izvir in navdih, temelj, na katerem gradi meditacije, je Božja beseda. Božja beseda pa je živa, odprta, ima neizmerno širino, zato se pogovori z njo nikoli ne končajo,« je dejala Strletova in poudarila, da je tako kot večina dobre poezije tudi Pavletova »nedokončana«, pušča namreč bralcu, da jo interpretira in doživi po svoje.

Urednica zbirke Mirjam Strle. FOTO: Tatjana Splichal

Meditacije, zbrane v knjigi, je p. Pavle objavljal vsak teden v župnijskih Oznanilih. »Pater Pavle ne čaka, da bo navdih za pesem od nekod padel, da se bo sprehodil mimo in ga bo ujel v svoje besede. Meditacije so zanj na nek način naloga, ki si jo je deloma dal sam, deloma smo jo dali drugi. Vsak teden mora sesti, razmišljati o Božji besedi in se z njo pogovarjati,« je dejala Strletova in poudarila, da p. Pavleta doživlja kot molivca in učitelja. »Ko sva se pogovarjala ob nastajanju zbirke, sem mu rekla, da ga nikoli nisem videla moliti rožnega venca, ampak ko vzamem v roke njegove meditacije – to so molitve.« In zakaj mu Mirjam Strle reče učitelj? »Ker me uči, da moram tudi jaz vzeti v roke Božjo besedo in se z njo pogovarjati. Uči me, da si moram vzeti čas, prebrati Božjo besedo, jo prenesti v svoje življenje, v svoj čas. To je temelj zbirke, to je tisto, kar zbirki daje modrost, navdih, to dela knjigo časno in nadčasno, jo dela osebno in nadosebno, jo dela aktualno v tem trenutku, in jo dela večnostno, se pravi presega to naše sedanje življenje.«

P. Edi: »Ob branju poezije p. Pavleta nas neha biti sram, da smo grešni.«

Da je pomembno, da tisti, ki piše pesmi, zna prisluškovati – prisluškovati večnosti, navdihu, vzgibu srca, je dejal p. Edvard: »Tisti, ki ne zna biti tiho, je lahko stihoklepec, tudi danes jih najdemo. Če pa prisluškuješ zemlji, nebu …, iz tega nekaj nastane. Kot pravi pesnik Tone Kuntner: Ti boš razumel mojo poezijo, ker si tudi po naših krajih hodil bos, si čutil zemljo. Naš Pavle je po Frankolovem hodil bos, začutil je zemljo, tvarino.« P. Edvard je poudaril, da je p. Pavle duhovnik in pesnik obenem: »Je kot dve tabli diptiha: oltar duhovništva in oltar umetnosti, poezije. Prisluškuje Besede in prosi, naj se besede večnosti utelesijo v njegovi govorici, v njegovi poeziji.«

Pater Edvard Kovač. FOTO: Tatjana Splichal

P. Edvard je še poudaril, da je dobra poezija po svoji naravi vedno iskrena, in poezija p. Pavleta je iskrena poezija: »Kristus se je utelesil tudi po naših slabostih, Kristusu nič ni tuje, tudi noben greh, nobena stiska. Ko beremo meditacije p. Pavleta, imamo občutek, da mu ni tuja naša grešnost; pogumen je, ni ga sram niti njegove grešnosti. Tako ob branju poezije tudi nas neha biti sram, da smo grešni,« je dejal p. Edvard.

p. Pavle: »Meditacije so semena, ki jih je treba posejati« 

Ob koncu večera je kratko spregovoril tudi p. Pavle in se spomnil svojih začetkov »pesnikovanja«. 

Pater Pavle Jakop. FOTO: Tatjana Splichal

»Bil sem kaplan v tej župniji, p. Polikarp pa je bil moj župnik. Nekoč, ko je bil odsoten, Oznanila pa bi morala v tiskarno, mi je rekel, naj kar jaz nekaj napišem. Nastala je prva pesem, ljudje so me spodbudili, da bi še kdaj kaj prebrali … Tako se je začelo.« Na vprašanje sobrata, kateri pesniki ga navdihujejo, je p. Pavle na prvo mesto postavil Srečka Kosovela, pa seveda Prešerna, »ob poeziji Ferija Lainščka pa se mi postavijo pokonci kocine«, je dejal: »Če pa z bosimi nogami stopim na domačo zemljo, vzamem v roke Toneta Kuntnerja.« Prosil je zbrane v Frančiškovi dvorani, da ko bodo prebirali knjigo, naj vzamejo meditacije kot semena, ki jih je treba posejati: »Obrodilo bo tisto, česar meni ni uspelo napisati … Izročam vam zrnje, da ga posadite in da v vas obrodi sad.«

Še več utrinkov s kulturnega večera si lahko ogledate v spodnjih fotografijah Tatjane Splichal.

1/9