Tisti čas je nekdo iz množice rekel Jezusu: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.« On pa mu je dejal: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?« In rekel jim je: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.« Povedal jim je priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, zato je v sebi razmišljal: 'Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?' Rekel je: 'Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine. Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.' Bog pa mu je rekel: 'Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?' Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom. (Lk 12,13–21) 

Ker življenju ne dajejo vrednosti delnice in polne denarnice, temveč prijatelji – zanje ti je Bog podaril toliko tvojega bogastva.

Vsi bi bili radi bogati, četudi poznamo veliko zgodb o bogataših in niti ena nima lepega konca, tudi ta v evangeliju ne. Tako se zgodi v večini njihovih primerov, kakor zaključi Jezus: »Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat v Bogu« (Lk 12,21).

Vendar pa ne gre za to, da Jezus bogatašev ne bi maral, nasprotno, odgovarjal je na njihova vabila, večerjal je z njimi, z njimi tudi debatiral, kakor vidimo. Razumeti je torej treba, da so njegovi pikri opomini svojevrsten izraz skrbi, občutljivosti, ljubezni do ljudi, ki imajo veliko ali si veliko obetajo, si veliko želijo, in takih nas je večina: povedati resnico, kako lahko se zgodi, da pri premoženju gospodar in služabnik zamenjata mesti.

Marko Rijavec je župnik Župnije Idrija. FOTO: Tatjana Splichal

Past bogastva

Tako je namreč pri »nabiranju zakladov«: začne se čisto nedolžno. Premoženje je seveda nekaj nujnega za preživetje, ljudje ga seveda potrebujemo. Poleg tega je v človekovi naravi želja po rasti, tudi po rasti v osebnosti. Premoženje, ki smo si ga prigarali, nam pri tem daje neko samozavest, potrditev, da človek dela dobro in prav, da je koristen, da je nečesa sposoben, da nekaj zna. Dobro nam denejo dobri rezultati dela, saj bi se sicer menda kar naveličali živeti. In premoženje nam pomaga, da z njim nekaj ustvarimo. Ko dajemo drugim, ko z njimi delimo nekaj svojega, je lahko premoženje sredstvo za izkazovanje ljubezni. Kako nekaj velikega lahko naredi denar, ki ga ima nekdo dovolj, da lahko daje preostanek tistim, ki so v življenju drugačne sreče kot on.

In tule pridemo do pasti, ki jo vsebuje bogastvo, do trenutka, ko se vloge lahko zamenjajo. Ko začnemo biti prepričani, da je bogastvo samo sad našega truda in znanja, naših zaslug, da ni dar, ki bi ga lahko imeli ali pa ne, tedaj postanemo njegovi služabniki. V tistem trenutku, ko se nam zazdi, da dajanje ali kakršnokoli odpovedovanje premoženju pomeni, da nam hoče kdo vzeti nekaj našega, nekaj, kar pripada meni, ker je del mene, ker sem to jaz.

Ko začnemo biti prepričani, da je bogastvo samo sad našega truda in znanja, naših zaslug, da ni dar, ki bi ga lahko imeli ali pa ne, tedaj postanemo njegovi služabniki.

Kaj daje življenju vrednost?

Nevarnost bogastva je namreč predvsem v tem, da pričnemo količino premoženja enačiti z vrednostjo samega sebe. Te pa, vemo, ni nikoli dovolj. In bi zato radi več in več, misleč, da bomo potem zadovoljni in »dobre volje«. »Podrl bom svoje žitnice ter postavil večje in tam bom spravil vso pšenico in svoje blago« (Lk 12,18). Pa se vrnimo na začetek našega razmišljanja: poznamo veliko zgodb o bogataših in niti ena nima lepega konca. Nekaj gre narobe z življenjem, ko dobiček postane glavni argument našega odločanja.

Tako smo pri načelu, ki ga Jezus postavi svojim poslušalcem, pravzaprav pri vprašanju: »Kar pa si spravil, čigavo bo?« (Lk 12,20) Ker življenju ne dajejo vrednosti delnice in polne denarnice, temveč prijatelji – zanje ti je Bog podaril toliko tvojega bogastva.