Janez Zorec je doktor astrofizike, profesor, predavatelj na več univerzah (v Franciji, Argentini, ZDA, na Japonskem, v Italiji, Nemčiji …), kot raziskovalec pa več desetletij zaposlen na Državnem inštitutu za astronomijo v Parizu. Čeprav je že nekaj let upokojen, gre še vedno vsak dan na inštitut, kjer raziskuje »notranji ustroj zvezd vrtavk«.

Rodil se je jeseni leta 1948 slovenskim staršem v Buenos Airesu. Starši, mama iz Rovt, oče iz Polhovega Gradca, so bili po koncu druge vojne begunci. Oče je bil domobranec, ki je prisluškoval pogajanjem med Nemci in partizani o medsebojnem nenapadanju, mama je pripela nagelj generalu Rupniku, fotografija je zaokrožila – oba sta ušla skorajšnji smrti. Poznala sta se že med vojno, poročila pa v begunskem taborišču v Italiji. »Rodil sem se le nekaj dni zatem, ko je ladja priplula na južno poloblo, ko so starša stopili na argentinska tla,« pravi profesor Zorec, ki sicer nikoli ni živel v Sloveniji, govori pa lepo slovenščino. »Pri 28 letih sem prišel študirat v Evropo, v Pariz, in ostal tu. Pravzaprav je še danes tako, da kamorkoli grem, sem tujec. Predstavljam pa se od nekdaj za Slovenca! Čeprav sem slovenski potni list in državljanstvo dobil šele sredi devetdesetih let.«

Študiral je astronomijo, fiziko in matematiko na argentinski univerzi v La Plati, kasneje je bil tam tudi docent. Magistrski študij iz fizike je končal leta 1977 v Parizu ter ob delu na pariškem državnem inštitutu za astronomijo in raziskovanju na ameriški univerzi v Koloradu še doktoriral. V Parizu živi že dobrih 40 let, kot že v Buenos Airesu je tudi tu dejavno vključen v slovensko skupnost.

Profesor Zorec, kako se nekdo odloči, da bo postal astrofizik?

V naši domači Čuruki, nekdanji vasi s polji in travniki, ki je danes žal že zlita v predmestje Buenos Airesa, sva z očetom zvečer legla v travo in – takrat je bilo še izredno čisto nebo – štela zvezde. To je bil moj prvi računalnik. Še danes, po študiju, raziskovanjih in predavanjih v španščini, francoščini in angleščini, še vedno seštevam in odštevam samo v slovenščini. V drugih jezikih mi ne teče. Radovednost nad nebesnimi telesi, ki sva jih z očetom opazovala s prostim očesom, me je pripeljala tudi na raziskovalno pot.

Vaš poklicni svet so zvezde. Ko jaz pogledam ponoči v jasno nebo, vidim pikice. Kaj vidite vi?

(nasmeh) Tudi jaz vidim pikice. Vendar najina pogleda nista enaka, ker jaz vem, kaj gledam in kaj pomeni, če je »pikica« bolj ali manj svetla, če je bela, rumena ali rdečkasta – že po svetilnosti deloma razberem velikost, maso, starost, temperaturo. Namreč ko se zvezda razvije, je na začetku strnjena, potem se razmakne, in bolj ko se zunanje plasti razmaknejo, bolj upade temperatura na površini, zato zvezde s prostim očesom vidimo rdeče. V fiziki spada rdeča barva k nižji temperaturi, modra pa k višji. Še veliko drugih stvari vidim tudi s prostim očesom drugače kot vi ...

Odkar je Galilei prvi obrnil teleskop v nebo, se je optična zmogljivost naprav povečala za sto milijonov. Koliko znanstveniki zares veste o vesolju?

Veliko vemo in veliko ne vemo. Znanost lahko opiše delovanje sveta, to pa še ne pomeni, da svet razumemo. V resnici je tako, da čim več vemo, tem več vprašanj se odpira, več tistega se pokaže, česar še ne razumemo. Bolj ko študiramo, bolj odkrivamo, kako fascinantno lep je svet in kako malo vemo. Z vsakim odkritjem se odpre tisoče novih vprašanj in ko vstopimo v novo vprašanje, nov svet, so spet neznanke, nova vprašanja. Kar me pri tem pomirja, je to, da bodo zanamci imeli še veliko dela (nasmeh). Morda vemo oz. imamo izmerjenega za 10 odstotkov, o 90 odstotkih vesolja ne vemo nič. Veliko je negotovosti, in z negotovostmi prihajajo nove negotovosti.

Če se bova srečala čez 20 let – ob vsem napredku, o čem bova govorila? Morda o človeku na Marsu? Te dni mineva 50 let od prvega pristanka na Luni.

Vprašanja pristanka na Marsu niso toliko v tehniki, temveč v tem, kako bo človek pre­stal fizio­loške spremembe in psihološke izzive v breztežnem prostoru. Naskok na Luno je poleg izrednega tehnološkega pomena bil simboličnega značaja v okviru hladne vojne in boja med velesilami v tisti dobi. Znanstveno gledano je program Apollo prinesel 384 kg skal, med katerimi je ena s starostjo, ki prekaša zemeljsko in je s tem zastavil nova vprašanja o nastanku Zemlje, Lune in našega osončja na splošno. Za človeštvo pa je izlet na Luno bil velikega pomena, ker je pomenil prestop prvega praga iz svoje zibelke za potovanje v širše vesolje in pri katerem se je še trdneje prepri­čal o svoji nebogljenosti pred stvarstvom.

Foto: Jean Mouette /IAP-CNRS-SU

Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.