Dominik Krt, nekdanji organist in zborovodja Cerkvenega mešanega pevskega zbora (CeMePZ) France Gačnik iz Župnije Stranje, je knjigi o svojih stricih duhovnikih Štefanu in Pavletu Krtu (izšla je leta 2011, izdal jo je Dream studio Krt), ki jo je naslovil »Devovčeva gospoda«, tokrat dodal 60 svojih pesmic v dveh zgoščenkah V VEROUČNO LETO S PESMIJO za vse verne otroke in mladino, ki se nahajajo v njegovih pesmaricah (Pridi, Knez miru, Gospodov dan, Tebi pojem, Mati in Veroučno leto s pesmijo), zraven pa pripravil še knjigo spominov z naslovom UTRINKI DUHOVNEGA ČASA župnije sv. Benedikta Stranje. Sam je nabral gradivo zanjo, jo uredil, založil jo je Dream studio Krt d. o. o., natisnil pa Studio Dataprint d. o. o. iz Kamnika. Izid knjige je povezal s 60. obletnico prihoda pokojnega stranjskega župnika Franceta Gačnika v župnijo sv. Benedikta v Stranjah, ki se je bodo Stranjani spomnili 2. februarja prihodnje leto. Temu, predvsem pa za Stranje ter vso Slovenijo pomembnemu Gačnikovemu skladateljskemu delu, izdajanju več pesmaric z njegovimi pesmimi, pokoncilskemu duhu v omenjeni župniji, zbiranju številnih mladih okrog sebe, uvedbi t. i. »ritmičnih maš« in še marsičemu novemu, je avtor knjige namenil že njen »podnaslov«: V spomin na gospoda Franceta Gačnika in njegove sodelavce. 

Svojemu pevskemu, organistovskemu in drugemu delu vse od otroških let dalje (kot ministrant je že pri štirih letih zapel solo v pesmi Moja cesta idr., ko je bil star deset let, pa je že sedel za orgle v stranjski župnijski cerkvi in v župniji orglal kar 43 let) je posebej namenil še svoj prispevek Arhaika nepojmljivega sodelovanja in odraščanja na straneh od 146 do 150 svoje knjige.  

Naslovnica knjige. FOTO: Jožef Pavlič

Stranje po drugi svetovni vojni in prihod župnika Gačnika

V knjigi so, kot pisec napoveduje že v naslovu, v resnici »utrinki duhovnega časa« v župniji Stranje od prihoda Franceta Gačnika 2. februarja 1962 za župnika v to župnijo (prej je bil župnik v zahtevnih hribovskih župnijah Sorica in Davča, tam je poleg dušnopastirskega dela razvil tudi bogato kulturno dejavnost z uprizoritvami iger in razstavo del slikarja rojaka Ivana Groharja v župnišču, ki si jo je ogledal celo Ivan Maček – Matija), vendar veliko več kot to. Dominiku Krtu je uspelo zbrati zelo bogato in pestro dokumentarno gradivo, ki obsega čas med prvo in drugo svetovno vojno, ko je nemški okupator stranjskega župnika Janeza Langerholca izgnal v Srbijo (v Stranje se ni več vrnil), leta 1944 razdejal notranjščino cerkve (partizani so že pred tem požgali šolo in župnišče), predvsem pa povojno obdobje in najnovejše vse do prihoda novega župnika Gregorja Šturma v Stranje avgusta 2021.

Obdobje tik po drugi svetovni vojni je še posebej zaznamoval zelo sposobni in požrtvovalni kamniški frančiškan p. Martin Perc (v Stranje se je poleti in pozimi vozil s kolesom), ki je obnavljal cerkev, za pomoč pa leta 1946 pridobil slovitega arhitekta Jožeta Plečnika. Obnovljeno cerkev je leta 1948 blagoslovil ljubljanski škof Anton Vovk. Poleg nje je bil zelo navdušen nad pevskim zborom, ki sta ga soustvarila p. Martin in organist Franc Turnšek; leta 1952 je cerkev dobila tudi nove Jenkove orgle.

P. Martina Perca je leta 1956, ko je bil premeščen na Brezje, zamenjal p. Pavel Krajnik, njega pa France Gačnik. Kot že rečeno, v Stranje je prišel 2. februarja 1962, iz njih pa odšel – v večnost – 19. 11. 1988.

Strani 120 in 121 v knjigi. FOTO: Jožef Pavlič

Odstavitev zborovodje in organista Dominika Krta

Večina knjige je že od prvega prispevka Zakaj Cerkveni mešani pevski zbor France Gačnik ne prepeva več v stranjski cerkvi? izpod peresa Olge Griljc v imenu pevk in pevcev tega zbora na strani 3 posvečena župniku Gačniku in njegovemu delovanju v Stranjah ter po njegovi smrti po njem poimenovanem pevskem zboru (zasluge ima Dominik Krt) vse do 1. januarja 2012, ko se je nedavni župnik Anton Prijatelj (letos aprila je tudi zapustil duhovniške vrste) odločil, da bo Dominika Krta »razrešil« službe organista in zahteval vrnitev »notnega arhiva, ki je v lasti župnije Stranje in ključev«, CeMePZ France Gačnik pa »lahko nadaljuje svoje poslanstvo v župniji, vendar pod novim vodstvom«. Zbor se je postavil ob bok svojemu zborovodju in organistu Krtu in je, kot poroča Mija Bernot na strani 183, prepeval drugje »po Sloveniji in v tujini«. »Tudi zaradi truda našega pevovodje so začela iz drugih far prihajati vabila za naše sodelovanje pri svetih mašah, raznih cerkvenih dogodkih, obletnicah, srečanjih pevskih zborov,« obrazloži pevka v zboru.

V Stranjah pa je, kot je bilo objavljeno v oznanilih NA HRIBU, septembra 2012 začel peti nov pevski zbor pod vodstvom študenta orglanja na Akademiji za glasbo, Jureta Smrekarja. Vanj so bili povabljeni vsi, ki imajo »veselje do petja /…/, znajo igrati na instrumente, pa niso našli mesta v domači župniji. /…/ Čas gre naprej in prihajajo mlajši, ki so ravno tako sposobni, če ne še bolj kot tisti, ki mislijo, da brez njih ni dobrega petja ali igranja,« je bilo zapisano v omenjenih oznanilih.

Spomini na Gačnika nekdanjega ministranta in pomočnika Alojza Knavsa. FOTO: Jožef Pavlič

Tudi župnik Gačnik je odstavil organista Franca (Frankota) Turnška

Ob tem je prav, da povemo, da je tudi župnik France Gačnik po prihodu v Stranje »odstavil« glasbeno zelo nadarjenega (na Akademiji za glasbo v Ljubljani je diplomiral iz klavirja in kompozicije) organista Franca Turnška, o čemer na strani 5 do 7 piše njegova sestra Angelca. Omenjeni je k petju v cerkvenem zboru pritegnil pevsko zelo nadarjeno Emo Prodnik, ki je »zboru dala posebno noto« in sta po mašah pri njih doma »vadila najrazličnejše pesmi, posvetne in cerkvene«. Kot je bil za Dominika Krta hud udarec, da ni smel biti več zborovodja in organist, je bil tudi za Franca Turnška, »a je udarec pokončno prenesel« kljub temu, da je bilo »orgljanje za Frankota molitev«, kot se je o njem izrazil p. Martin Perc. France Gačnik »Frankota ni več potreboval«, ker je s seboj iz Ljubljane pripeljal svojega brata Jožeta, »ki je ob nedeljah spremljal zbor«, je 5. 7. 2012 zapisala Angelca Turnšek.

Kako je Marinka Rozmanič Krt prvič v življenju kuhala žgance Gačnikovim gostom (str. 77). FOTO: Jožef Pavlič

Obletni spomini na Franceta Gačnika 

Franceta Gačnika so se pisec knjige, zborovodja in organist CeMePZ Franceta Gačnika in njegovi pevci in pevke posebej spominjali vsako leto na god sv. Cecilije. Prvič so to morali storiti izven svoje župnije 19. 11. 2012 v frančiškanski cerkvi v Kamniku (slovesnost je vodil Dominikov prijatelj, salezijanec Peter Pučnik), še posebej slovesno leto pozneje, 22. novembra 2013, s slovesno mašo v župnijski cerkvi Marije Vnebovzete v Mekinjah, ob srebrnem jubileju poimenovanja zbora po župniku Francetu Gačniku. Prispevek z naslovom 25 LET PO GAČNIKU IN Z NJIM NAPREJ ob praznovanju 25-letnice poimenovanja zbora po omenjenem duhovniku tako o njem kot o zboru veliko pove, napisali pa so ga pevci in pevke sami z zborovodjem in organistom Dominikom Krtom. Najbolj slovesno pa je seveda bilo ob 30. obletnici s Serafsko mašo skladatelja p. Hugolina Sattnerja z združenimi zbori in s spremljavo simfoničnega orkestra; najprej 6. oktobra 2017 v župniji sv. Frančiška Asiškega v Šiški in 7. oktobra 2017 v katedrali sv. Mohorja in Fortunata v Gornjem Gradu, nato pa še 9. februarja 2018 v domžalski župnijski cerkvi in 10. februarja 2018 v mekinjski župnijski cerkvi – obe sta posvečeni Mariji Vnebovzeti.

Stranjski cerkvi, arhitektu Plečniku in župniku Gačniku je s prispevkom Tiho zorim v arkade neba zapel »odo« urednik za kulturo pri Družini Jože Zadravec (stran 96).

Zadnja stran Krtove knjige: Voščilo v pesmi in sliki Dominiku Krtu ob
praznovanju 60. rojstnega dneva in 50-letnici orglanja. FOTO: Jožef Pavlič

Spomini kaplanov, župnikov in pevcev

Dragocene spomine na Gačnika so v knjigi obudili nekdanji stranjski kaplani: Simon Fortuna (stran 47), Janez Juhant (strani 57 in 58), pa Gačnikov prijatelj Anton Masnik – Toni (strani 26 do 30), duhovni pomočnik na Skaručni Peter Slevec (stran 89), Anton Berčan (tudi župnik v Stranjah; strani 127 in 128), predvsem pa avtor knjige sam na več mestih in člani CeMePZ Franceta Gačnika: Mija Gorjup (strani 50 in 51), Marinka Rozmanič, poročena Krt (stran 77), Janez Krt ml. (strani 79 in 80), Janez Majcenovič, pevec tria Kamniški koledniki (strani 86 in 87), Alojz Knavs (stran 94), Roman Gradišek (strani 99 do 113), Veronika Perko (strani 116 in 117), Martina Ozimek (strani 119 do 121) in drugi.

Skladatelj, zborovodja in organist Dominik Krt. FOTO: Jožef Pavlič

Kako so se začele »ritmične maše«. Navdušena nadškof Šuštar in škof Bellomi

Veronika Perko med drugim obuja spomin na to, kako jo je Gačnik povabil, da bi sodelovala pri t. i. »ritmičnih mašah« in bi te maše obogatili z »gibi telesa«. Veronika je, vesela, odgovorila na to povabilo, saj ji je »odprlo nešteto možnosti za izražanje telesnih gibov v molitvenih držah«. Z vajami zanje so začeli v »veroučnih prostorih župnišča /…/, mladi pa so prihajali radi in z navdušenjem«. S prvo »ritmično mašo« so gostovali na cvetno nedeljo 1979 v cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani. Veronika je te maše doživljala kot »POPOLNO ZMAGOSLAVJE NAD LEPOTO, USKLAJENOSTJO MED GIBOM, ZBOROM IN GLASBO PRED OLTARJEM«. S temi mašami so nato gostovali po vsej Sloveniji in tudi tujini, Gačnik pa je »na tem polju zaoral res globoko ledino«. Ganile so celo nadškofa Alojzija Šuštarja, ki je po birmi 16. junija 1985 v Stranjah izjavil: »Bil sem tako ganjen, da sem ob koncu moral pogledati v tla, da me ne bi zlomilo, ker bi zajokal.«

Nad stranjskimi pevci, pa tudi njihovim svojevrstnim sodelovanjem pri bogoslužju, je bil navdušen tudi tržaški škof Lorenzo Bellomi, ki je maševal v Stranjah 17. 8. 1980 ob 1500. obletnici rojstva sv. Benedikta, zavetnika Evrope in stranjske župnije.

Mešani cerkveni pevski zbor France Gačnik iz Stranj poje v mekinjski župnijski cerkvi na reviji pevskih zborov 17. novembra 2018 ob 30. obletnici Gačnikove smrti. FOTO: Jožef Pavlič

Gostovanja Stranjanov po Sloveniji in zunaj nje

Kje vse so s svojimi »ritmičnimi mašami« samo v letu 1979 gostovali Stranjani, pričuje program za to leto (stran 48). Njihov največji »dosežek« je bil, da so v dneh od 7. do 9. septembra obiskali Rim in papežu Janezu Pavlu II. zapeli pesem Marija skoz' življenje in Gačnikovo »ponarodelo« Zate Marija nagelj je in rožmarin.

25. oktobra 1981 so poživili tudi misijonsko prireditev v cerkvi na Travniku v Gorici.

Pozabili niso niti na naše rojake na avstrijskem Koroškem: konec marca 1984 so peli v Št. Jakobu v Rožu, Špitalu in v Selah.

Vsi pa seveda pozneje niso bili navdušeni nad novodobno glasbo za liturgijo. O tem govori tudi zapis na strani 133: »Bojim se le, da bodo mnogi prepozno odkrili vpliv t. i. new agea v podobnih prijemih DRG pri nas in v svetu. /…/ Premalokrat zapoje duša resnično njemu – Stvarniku - Odrešeniku. In to se čuti in sliši …«

Zlata je danes vreden prispevek o Gačniku, objavljen leta 1988 v Družini št. 48 ob njegovi smrti pod naslovom Vrnil se bom k Očetu (ena od njegovih pesmi), v katerem je opisana njegova življenjska in duhovniška pot ter njegovo delo v Stranjah.

Veliko pove tudi zapis z dne 12. 6. 2012 Irene Zlatnar (strani 34 do 36), nekdanje povezovalke veznega besedila pri izraznih petih Gačnikovih ritmičnih mašah.

Tem mašam je tudi sicer v knjigi namenjenih več zapisov. Med njimi Pomlad v Ljubljani (gostovanje Stranjanov pri frančiškanih pri Tromostovju) v Družini, št. 14-15 z datumom 15. 4. 1979, pa tudi mestoma kritičen, v celoti pa pohvalen zapis »Gledališka« maša v Družini št. 16 leta 1979. Avtor ugotavlja: »Ta glasba, četudi je imela prizvok posvetnosti, je bila vendarle čisto religiozna in nas je prepričevala, da tudi v bogoslužju še malo ni nujno, da ostajamo konservativni, temveč se izpovedujemo v skladu s svojim splošnim kulturnim razvojem.«

"Maestro" Dominik Krt v svoji pravi vlogi. FOTO: Jožef Pavlič

Spomini nekdanjih Kamniktitovcev

Dragoceni so tudi spomini članov nekdanjega beat ansambla Kamniktiti, ki jih je »gospod Frenk« povabil k instrumentalni spremljavi stranjskega mešanega cerkvenega pevskega zbora. Prvič so igrali pri »birmanski maši junija 1968 v stranjski cerkvi«. Teh nastopov, pa tudi obiska miličnikov, ko so vadili v dvorani nad kavarno Veronika, se z zapisom z dne 3. junija 2012 spominja nekdanji kitarist v ansamblu Brane Hribar (stran 21). Glasbenega sodelovanja z Gačnikom in tudi Dominikom Krtom pa mengeški trobentač Franc Kompare (strani 31 do 33).

Iluš (Helena Vogrinec Hribar) iz Kamnika v zapisu Nekaj drobcev iz preteklih časov (stran 24) omenja tudi kakšen red, pravzaprav nered, je vladal v Gačnikovi župnijski pisarni. Ko Gačnika nekaj časa ni bilo doma, jo je »mini kaplan« temeljito pospravil, namesto na pohvalo pa je ob njegovi vrnitvi naletel na veliko nejevoljo: »Kje so moje stvari? Nič ne najdem, ne morem delati!« V »ustvarjalnem kaosu«, kot je avtor zapisa opisal Gačnikovo pisarno, se je župnik France očitno znašel, v pospravljeni pa ne. Ni bil edini!

Mojster igranja na več glasbil; najprej na orgle, če tako narekuje pesem, pa tudi na harmoniko. FOTO: Jožef Pavlič

Dominik Krt je pri knjigi opravil veliko delo

Listam in listam po knjigi, se ustavljam, berem in se čudim, kaj vse so naredili Stranjani na pevskem področju za časa župnika Franceta Gačnika, pa tudi našega že rajnega rojaka župnika Romana Štebeta, ter župnika Antona Berčana, ter, čeprav ne v Gačnikovem duhu, a vendarle za blaginjo župnije, tudi za časa župnika Matija Selana in kljub svoji »odsotnosti« na župnijskem koru v času župnika Antona Prijatelja. Vse to je zbrano v knjigi UTRINKI DUHOVNEGA ČASA župnije sv. Benedikta v Stranjah. Tako v pohvalni kot tudi kritični obliki. Njena velika vrednost je, da je v njej navedenih toliko virov, pristnih zapisov, izjav in objav v javnih občilih, med njimi v Družini. Še posebej veliko je fotografij. Avtor knjige Dominik Krt je s tem opravil veliko delo. Ni pa mogel skriti svoje bolečine, ko ga je župnik Anton Prijatelj 1. 1. 2012 odstavil kot zborovodja in organista po 43-letnem služenju župniji v Stranjah z vsem srcem in dušo, je začel peti v cerkvenem pevskem zboru že kot mali fantič, za orgle pa je sedel, star komaj deset let, ko z nogami še ni dosegel basov. Kot hlapec Jernej je iskal svojo pravico, klical k mediaciji, ob tem pa ustvarjal dalje. Sčasoma je spoznaval, da pravice na tem svetu ni, edino le pri Bogu, pa tudi, kako je, če človek z višine telebne na tla. Še posebej je to težko za zborovodje in organiste, pa tudi za cerkvene pevce in pevke. Res je, kot je zapisano na 133. strani te knjige, da je treba peti Stvarniku-Odrešeniku, res pa je tudi, da so tesni cerkveni sodelavci samo ljudje. Tako jih je treba jemati, jih podpirati, prav razumeti in jim biti hvaležen za njihovo delo. Samo ljudje, čeprav Gospodovi služabniki pri oltarju, pa so tudi duhovniki. Zato je prav, da jim laiki pomagamo po svojih močeh, jih razumemo, ter veliko molimo zanje. In da ohranjamo edinost v župniji!

Hvaležen pozdrav poslušalcem, ki ga vedno nagrajujejo z dolgim ploskanjem za prelep večer. FOTO: Jožef Pavlič

Glasbena dediščina Franceta Gačnika in njegovo delo z mladimi ostajata

V tem duhu in prepričanju zaključujem svoj zapis o knjigi Dominika Krta. Ta nam govori predvsem o veliki glasbeni, kulturni in duhovni dediščini, ki jo je župnik France Gačnik zapustil v Stranjah. Posebej o tem, kako je zbiral okrog sebe mlade in jih prek glasbe pridobival za Cerkev. Njegova desna roka pri tem je bil poleg v knjigi omenjenih tudi njen avtor Dominik Krt, ki je tudi poskrbel za Gačnikov kip v Stranjah (postavljen 4. oktobra 2009, izdelal ga je pokojni kipar Miha Kač). Dobri Bog bo edini prav presodil delo enega in drugega, kot tudi vse drugo, kar se je dogajalo v Stranjah. Po pravici povedano: bolje bi bilo, da nekih delov te knjige ne bi bilo. Ko pa je že, naj kot dokument in odsev časa in razmer v Stranjah od druge svetovne vojne do danes pričuje tudi o tem, da smo ljudje samo ljudje. Tako Bogu posvečene osebe kot laiki. Tudi Stranjani. Dobri, zvesti, pošteni …, kdaj pa tudi drugačni. Glejmo na dobro, kajti tega je veliko več v ljudeh kot slabega. Potem smo in bomo vsi »rešeni«. Z avtorjem knjige zapojmo prelepo Gačnikovo pesem: Zate, Marija, nagelj je in rožmarin, takoj za njo pa še: Za Teboj Gospod, grem kot ptica proti nebu!

Knjigo, kakor tudi vse omenjene ostale izdelke avtorja, lahko naročite na 041 656 285.

Dominik Krt. FOTO: Jožef Pavlič