Pod skupnim stališčem so podpisani specialisti nevrologije doc. dr. Rok Berlot, dr. med., asist. Maja Klarendić, dr. med. in dr. Eva Županič, dr. med., vsi iz Kliničnega oddelka za bolezni živčevja, Nevrološke klinike, UKC Ljubljana in člani Zdravniške zbornice Slovenije. Stališče je doslej podprlo že 91 zdravnikov specialistov in specializantov nevrologov iz vse Slovenije, kar predstavlja večino slovenskih nevrologov.

Njihova skupna želja je: delovati v dobrobit bolnikov in jim ponuditi kar se da celostno in kakovostno oskrbo v okviru danih možnosti in okoliščin. Pozdravljajo širšo družbeno razpravo, ki jo je s svojim predlogom odprla iniciativa Srebrna nit, vendar bi si želeli, da bi predlagatelji prisluhnili tudi opozorilom zdravništva.

Paliativa in zgodnje odkrivanje bolezni

Že v samem uvodu so izrazili sočutje z vsemi, ki v iniciativi sodelujejo iz osebne motivacije zaradi obstoječega neznosnega trpljenja ali izkušnje bolečega umiranja svojca. »Razumemo tudi strah, da bi se sami lahko nekoč znašli v takšnem položaju. Težko je kategorično zanikati upravičenost želje po končanju življenja v nekaterih nazornih opisih primerov, s katerimi predstavniki združenja Srebrna nit ozaveščajo javnost. Ob možnostih sodobne medicine bi morali biti takšni primeri izjemno redki,« so opozorili.

Kot so navedli, za veliko večino primerov sprejemljivi načini lajšanja trpljenja obstajajo, vendar so pacientom prepogosto slabo dosegljivi ali nedosegljivi. »Na podhranjenost paliativne oskrbe se opozarja že leta, vendar na tem področju do sedaj ni bilo premikov.«

Zato izražajo pomislek, ali si lahko država, ki nima dobro organizirane paliativne oskrbe na domu niti v bolnišnici, ki nima dovolj hospicev in ima na sploh kopico težav z organizacijo zdravstva, na tej točki sploh lahko privošči razmišljanje o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

»Želimo si, da bi bila naša omejena sredstva in napori najprej porabljeni za učinkovito organizacijo paliativne oskrbe.« Hkrati so spodbudili k prizadevanjem za boljše in zgodnejše odkrivanje bolezni, najučinkovitejše in najnaprednejše oblike zdravljenja ter najboljšo vključenost bolnikov v družbo, ki vsak zase ugodno vplivajo na dolgoročni potek bolezni in kvaliteto življenja.

Stiske lahko vodijo v napačne odločitve

V nadaljevanju so zapisali, da se odločanje o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja dotika tudi vprašanja dolgotrajne oskrbe. Kot so navedli, že sedaj opažajo, kako težko v večini primerov bolniki z nevrološko boleznijo in njihovi svojci sprejmejo potrebo po negi na domu ali nastanitvi v domu za starejše, ki bo finančno obremenila njihovo družino.

»Predstavljajte si primer aktivne osebe v zrelih letih, ki utrpi akutno možgansko kap in naenkrat postane odvisna od pomoči druge osebe. Pokojnina največkrat ne pokrije niti polovice stroškov oskrbe nepokretne osebe. Občutke krivde in izjave, da ne želijo biti v finančno breme svoji družini, v tovrstnih situacijah zaznavamo že sedaj,« pišejo v stališču.

Ob tem so izrazili skrb, da bi nov zakon v trenutnih okoliščinah namesto večje svobode nenamerno vodil v večjo stisko in odločanje za končanje življenja iz napačnih razlogov. »Zakon v tem primeru ne ponuja nobenega varovala, bolnikom pa nalaga težo odločitve, o kateri jim do sedaj ni bilo potrebno premišljevati.«

Zlorabe in tragični izidi

Menijo tudi, da predlog zakona ne naslavlja ustrezno zdravstvenih stanj, ki lahko vplivajo na bolnikovo presojo. Posebej občutljivo je vprašanje zmožnosti odločanja bolnika s kognitivno ali razpoloženjsko motnjo. »Skrbi nas, da nedorečenost zakonskega predloga vodi v nevarnost zlorab in tragičnih izidov.«

Ob tem so spomnili, da bi v primeru upoštevanja predhodno izražene volje bolnika lahko prišlo do situacije, primerljive z zelo odmevno na Nizozemskem, kjer gospa z demenco, ki je kot zdrava podpisala izjavo, da si v primeru izgubljene samostojnosti želi umreti, v fazi napredovale demence ni želela prejeti injekcije smrtonosne učinkovine.

»Da so postopek evtanazije lahko izpeljali, so jo morali prisilno držati pri miru. Sodišče, ki je primer preiskovalo, ni ugotovilo nepravilnosti, vendar se nam ob tem kljub temu poraja vprašanje, ali takšni postopki resnično vodijo v večjo avtonomnost človekovega življenja,« so opozorili zdravniki nevrologi.

Z naglico v korenite spremembe

Na koncu pisnega stališča izražajo še presenečenje nad naglico, ki je v neskladju s korenitostjo sprememb, ki jih prinaša predlog, in v nasprotju s časovnico uveljavljanja primerljivih zakonov v posameznih tujih državah.

Pri tem poudarjajo, da mnoge države, ki jih navajamo kot zgled z vidika organiziranosti zdravstvene oskrbe (npr. Finska, Švedska ...), nimajo legalizirane pomoči pri samomoru ali evtanazije. »Sprejetje predloga bi PPKŽ naredilo precej bolj preprosto in hitreje dosegljivo kot v tujih državah, kjer primerljiva zakonska podlaga obstaja. Glede na dostopnost zdravstvenih storitev v Sloveniji je to prej zadržek kot prednost. «

Politiko, civilno družbo in zdravstvene organizacije pa pozivajo, da svoje aktivnosti uperijo predvsem v preprečevanje in lajšanje trpljenja bolnikov. Iskanje rešitve za redke primere, ki se dotikajo predloga o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, pa naj ne vnaša novih družbenih anomalij.