Sestra Andreja Godnič. FOTO: Osebni arhiv.


S. Andrejo Godnič je pot z Jezusom z rodnega Krasa odpeljala v misijone, najprej v Peru in zatem v Venezuelo, državo, kjer državljani živijo v skrajno zaostrenih varnostnih in zdravstvenih razmerah, ob pomanjkanju hrane.

Z njo smo se pogovarjali o nekaterih osrednjih vprašanjih duhovnega življenja, na katera odgovarja tudi na podlagi svoje misijonske izkušnje. Prispevek je bil v celoti objavljen v reviji Božje okolje.

Začniva pri začetkih. Kako je živahna Kraševka postala redovnica?

Kot srednješolka sem ena redkih vsak dan hodila k maši. Hotela sem imeti lepo, verno družino in razvijati turizem na Krasu. Po drugem letniku sem šla na duhovne vaje in tam me je že po prvi meditaciji čisto zadelo: doživela sem, da je, da sva, da Jezus obvlada sceno. Razumela sem, da me hoče zase.

Prosila sem, naj mi da eno leto mir, da odrastem, močno sem se zaljubila. Naslednjo leto mi je na duhovnih vajah ponovil: »Hočem, da si moja.« Tekla sem na vrt in živčna hodila naokrog. Z njim pač ni »trte mrte«. Napetost se je stopnjevala, treba se je bilo odločiti glede fakultete in prihodnosti. Bombardiral me je z nunami v filmih in po pesmih. V Izoli, kjer sem obiskovala srednjo šolo, sem sklenila, da bom ateistka.

»Ignoriram te, ta stvar se mora zaključiti.« Pa ni šlo. En večer je na morju divjala nevihta, v meni pa tudi. Takrat me je preblisnilo: mama pravi, da moram imeti močnega moškega, ki bo udaril po mizi, sicer bom nesrečna. »Pokaži,« sem mu rekla, »da si močan in da me boš lahko ukrotil. No, pa ukroti morje.«

Podzavestno sem si mislila, da za malo ribico, kot sem jaz, ne bo delal čudežev. Lahko bom rekla: oprosti, dala sem ti priložnost. V tistem hipu je nevihto umiril. Bonaco je naredil v eni minuti. Zunaj mir, v meni mir. Še zdaj mi gredo kocine pokonci. Čisti mir. Tiho sem bila kot miška.

Prišla sem domov: »Mama, tata, grem v samostan.« Mama je začela jokati, tata je objel njo, objel mene in rekel po kraško: »Buh (Bog) te je dal … Buh te lahko vzame.«

Kako bi danes, po toliko letih redovništva, primerjali človeški odnos poročenega s poročenim in odnos posvečene osebe z Ženinom?

Človeške izkušnje nimam v polnosti. Lahko pa rečem, da je pri nama z Jezusom vedno sveže, vedno imam občutek, da se na novo zaljubljam Vanj. Izredna dinamika je. Vedno je lepo, ko sva na samem. To je tipično tudi za par, mlad ali starejši, ki živi intenziven odnos. Jezus je v odnosu do posvečene osebe izredno ustvarjalen, stalno preseneča. On te najbolj pozna, saj te je ustvaril; prihaja in te osvaja na način, kot si ustvarjena.

Drugo, kar čutim pri nama, je izredna varnost. Stalno imam občutek, da sem nošena in da se mi ne more nič zgoditi, saj je mogočen, povsod ima »veze«, stvari ima pod nadzorom. Zakonca, ki sta že marsikaj prestala in se intimno poznata, doživljata varnost v tem, da si pripadata. Jaz to čutim z njim.

Za zakonca je značilno, da si počasi postajata podobna. Tu seveda nimam »šans«, on je Bog, a sobivanje z njim 24 ur na dan je nekaj zelo naravnega, vpisanega v našo telesno, čustveno in duhovno naravo. Mislila sem, da je duhovnost nekaj dosti bolj sofisticiranega, da zahteva izhod iz naravnega reda, naravnih čutenj ali naravnih hrepenenj. On zelo naravno vstopa v vse to, nič se mu ni treba siliti.

Življenje z njim postaja nekaj vedno bolj preprostega, saj ima vedno globlji dostop do notranjosti, do intime, in se mu ni treba več toliko manifestirati od zunaj. Morda pa mu tudi toliko bolj zaupam, da ga laže pustim v svojo notranjost. Pri zakoncih vidim, kako sta sčasoma usklajena in imata rutine. Ko eden izmed njiju umre – to mi povedo vdove ali vdovci –, jih najbolj bolijo tiste majčkene stvari, ki so bile prej samoumevne. V samostanu je veliko takšnih stoletnih rutin – molitve, brevir … – ki imajo vsebino. To so vsi okusi, ki jih prinaša liturgija. Ali pa naša samostanska struktura, uniforma … to so rutinice, ki so bile vzpostavljene zato, da lahko najina intima v miru cveti, raste in se poglablja.


FOTO: Osebni arhiv.

V posvečenem življenju je ključna vloga sester. Brez njih ne bi bilo sestre Andreje. Edino skupnost ima namreč moč razgaliti moj ego, moj duhovni napuh, mojo varno cono. In to navadno v preprostih, vsakdanjih in dostikrat butastih konfliktih, užaljenosti, antipatiji, primerjanju. Ko si vse to priznam in se zahvalim Jezusu za to sestro, rastem in okušam veselje. Kaj bi jaz brez mojih »urš«!

Svetega Duh kličete ga s posebnim imenom, Milina. Zakaj?

Tako ga imenujem zaradi svoje izkušnje. Sicer je to vprašanje stvar jezikoslovja. Npr. razodetje je krščanstvo prejelo v hebrejskem kulturnem okolju, in tam je beseda za Duha Ruah ki je ženskega spola. Ko sem pisala magisterij, se mi je povsem ustavilo pri poglavju o poboženju. Začela sem klicati Svetega Duha, da bi se mi sprostil študijski proces. Takrat sem zelo globinsko začutila razliko med učinki Svetega Duha, kar je milost, in med osebo Svetega Duha.

Naše kulturno okolje je zelo tomistično osredotočeno na učinke – milost – in jih kategorizira. A središče poduhovljanja je Sveti Duh kot oseba. Začutila sem globoko hrepenenje po izlitju Duha. Ta osebna, globinska izkušnja Svetega Duha mi je bila tudi podarjena. Vedno pa, ko se vzpostavi odnos z nekom, potrebuješ ime. V razodetju Svetega Duha v mojem življenju sem doživela, da je ta oseba Svete Trojice drugačna od Očeta in Sina. 24 ur na dan v meni. In kdo zdrži 24 ur z drugim? To je ženska, to je mama. 24 ur ima pri sebi dojenčka in se ji pri tem ne zmeša.

Ob tej globoki izkušnji, da sem v njem/v njej, sem razumela, da je to ženski princip v Sveti Trojici. Seveda je Bog onkraj naših kategorij moški/ženska, Božje osebe niso spolne osebe, a jezik je neka melodija, nekaj globinsko lepega in estetskega, lepota, ki izraža vse te odtenke in okuse. Je izraz globinskega občutenja. Jaz vedno vprašam: »Kdo si?«

Zaznala sem, da ga lahko poimenujem s slovensko besedo Milina … Milina je nekaj tako lepega, ničesar ne potrebuješ, dovolj je, da sva skupaj. Poboža te. Hkrati se je 24 ur na dan ne naješ, je kot kruh, ni smetana. Milina zmeraj zmaga, je nekaj zelo žilavega, nekaj, kar je vztrajno tukaj, in zato nekaj mogočnega. Milina ni samo krhko ženska, je nekaj, kar te prevzame. Od te izkušnje naprej je vedno ona, vedno rečem, ti daj, pomagaj, daj, Zlata. To seveda nima zveze z jezikovnimi spoli pri Sveti Trojici.


Prispevek je bil v celoti objavljen v reviji Božje okolje (02/2021). Revijo lahko prelistate TUKAJ.