Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje.

In vendar svojega dela šesti dan še nisi čisto dokončal. V ljubezni do ljudi si hotel, da bi tudi mi občutili slast ustvarjanja. Ko nam ne bi dal tudi svobode, se ne bi mogli veseliti svojih uspehov, svoje dobrote, svoje ljubezni. Od takrat, Gospod Sveti Duh, izgovarjaš besedo v naših srcih. Od takrat nas navdušuješ s svojo mislijo, tako intimno darovano našemu razumu, da se je, čeprav nas izkušnja uči, kako nič ne nastane samo od sebe, zavedamo skoraj kakor svoje.

Čudovito je sprejemati to skupno ustvarjalnost Boga in človeka.

Kakor da bi bilo vse odvisno od nas samih, si ustvaril človeško delo, s katerim služimo drug drugemu in dograjujemo Tvoje stvarstvo. Popolnosti naravnih zakonov, ki so ustvarili čudež brezmejnih globin vesolja in narave na zemlji, si pridružil nas, posrednike, da bi izumili, odkrili in napravili še kaj, kar naravi v milijardah let ni prišlo na misel: kolo, letalo, otroški voziček, računalnik … Gospod, verjamem, da deliš z menoj vse moje občutke. Vsakemu kamnu si določil pravo mesto, vsakemu človeku ljudi, ki naj jih objame.

Vse življenje je bilo podobno današnjim dnem. Iskanje. Razlikovanje med Tvojimi navdihi. Mladost sem živel med vernimi prijatelji. Kmalu sem Te spoznal in v zaupanju vate preživel svoja leta. Z ljudmi, ki si mi jih pošiljal na pot. Družina. Kmetija. Župnija svetega Jakoba. Podbreška vas. Občudoval sem Tvoje delo in ga primerjal s svojim prizadevanjem. Vsako jutro je sonce vzšlo, življenje se je prebujalo in se razraščalo. V vsem tem sem doživljal Tvojo moč in svojo nalogo.

Ničesar večjega nam ni doživeti na tem svetu kakor bližino Tvojih navdihov in vero v smisel svojega dela.

Tvoja misel in čustvo sta me navdihovala. Bilo je pesmi in smeha, delovnega zagona. Sovražnik je sejal ljuljko v najin odnos: slabo misel, strah in utrujenost – Ti si me krepil z igrivostjo. Sovražnik je tarnal nad tempom in preobremenjenostjo – Ti si naklanjal zaupanje.

Ničesar večjega nam ni doživeti na tem svetu kakor bližino Tvojih navdihov in vero v smisel svojega dela. Čudovito je sprejemati to skupno ustvarjalnost Boga in človeka. »Jezus in jaz,« je vedno zagotavljala mati Terezija.

Mladost išče in se zaganja, starost se umiri v mirno zadovoljnost in hvaležnost za življenje. Eno dolžnost pa vedno čutim: vsem bi rad povedal to najino zgodbo, Sveti Duh, moj sopotnik in vzgojitelj. Tudi zato se včasih takole usedeva skupaj.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje (2/2022). Revijo lahko prelistate TUKAJ. Spremljajte Božje okolje tudi na Facebooku.