Foto: Marjan Pogačnik



Pot do laiške misijonarke Polone Dominik skozi trušč in kaos Adis Abebe bi bila zelo težavna brez šoferja, pa še ta je od večje trgovine naprej moral spraševati. Ulice namreč nimajo označenih imen. Polona, ki je misijonski križ za misijon v Etiopiji prejela januarja lani, se rojaka seveda razveseli. Prijazno pozdravijo tudi nekateri fantje, gojenci v don Boskovi ustanovi, namenjeni večinoma najstnikom, ki noči in dneve preživljajo na ulici, tu, pod okriljem salezijancev, pa najdejo izobrazbo in bivanje. Skratka, prihodnost.

»Don Bosko bi bil tukaj«

»Če bi don Bosko živel danes, sem prepričana, da bi bil tukaj. Bolj kot za bogate Evropejce bi ga skrbelo za revne afriške otroke,« razmišlja Ljubljančanka Polona, ki že od mladih let sodeluje s salezijanci. Ti so ji bili tudi v oporo v letih zahtevnega najstništva. Takrat se je v njej rodila odločitev, da bo, ko bo odrasla, tudi sama pomagala drugim. Misel, da bi bila učiteljica, so nekateri kritizirali, češ da ji to ne bo prinašalo denarja. »Mislila sem si: 'Kakšen denar? Zakaj je že to pomembno?'« Odločila se je za študij socialne pedagogike.

Svoje poslanstvo primerja z zdravniškim. Če žene in možje v belem rešujejo življenja bolnikov, ona rešuje življenja tistih mladih, ki so se znašli v največji revščini, na ulici. V ustanovi »Don Bosco children« biva in se šola okoli 70 fantov, približno 20 pa jih hodi na dnevni program, kjer spoznavajo življenje v hiši in se v nekaj tednih lahko odločijo za vstop. Začasne obiskovalce z don Angelom, srčnim italijanskim salezijancem, ob sedmih zjutraj pobereta na katerem od večjih trgov v mestu. »Fantje, v glavnem najstniki, nas vedno pričakajo zaspani, a nasmejani, četudi je bila noč hladna ali deževna ali jih je preganjala policija … Pod roko zvijejo svoje imetje, navadno je to vreča, s katero so pokriti, in pritečejo na avtobus.«


Foto: Don Bosko Rakovnik


Najvažneje je biti z njimi

Slovenska misijonarka z etiopskimi fanti ob popoldnevih igra namizne igre, z njimi meče na koš ali igra odbojko, v poštev pa pride tudi namizni tenis. »Sem kar ponosna, da pri svojih letih nič ne zaostajam za njimi,« pravi. Dvakrat na teden vodi vadbo. Pri takšnem številu živahnih najstnikov pride do poškodb in Polona poskrbi zanje s sprejem za rane, čistilnimi robčki, obliži … ali pa z navadno kremo, če bolj kot zdravilo potrebujejo pozornost. Zanje pa ob četrtkih pripravlja tudi »besedo za lahko noč«. Kot goba vpijajo spodbude in pozitivne zgodbe, nasvete, saj v življenju tega niso veliko prejeli, pripoveduje.

Na vprašanje, česa se je naučila ob teh otrocih, odgovarja, da je pomembno to, da je z njimi. »Tudi če samo sedim ob njih, ko oni igrajo.« Še ko se pozneje zapeljemo na krajši izlet do vulkanskega jezera, naglas premišljuje, da bi svoje fante kdaj drugič lahko odpeljala tja. »Včasih me kličejo 'mama',« pove Polona. Nikakor ne preseneti.

Laiška misijonarka ima v Etiopiji še drugo pomembno nalogo: skrbi za program botrstva in pomoč slovenskim botrom na Misijonskem središču Slovenije, da dobijo zagotovilo, da so njihovi darovi koristen prispevek k izboljšanju življenja zelo revnih etiopskih otrok. »Ti otroci so razpršeni po vsej državi in trudim se, da bi vsaj približno stopila v stik ali dobila informacije o izboljšanju življenja etiopskih otrok, ki bi jih lahko posredovala okoli 800 botrom.« Videti, kako mlademu človeku reši življenje, je zanjo neprecenljivo.

Pomoč Etiopiji

Salezijanci po vsej državi najšibkejšim delijo moko, riž, testenine in zaščitna sredstva. Veliko ljudi je na meji preživetja, zato prosijo za pomoč. Nakažete jo lahko na spodnji račun: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 0201 4005 1369 93, BIC banke: LJBASI2X, koda namena: CHAR, namen nakazila: Polona Dominik – Etiopija, referenca: SI00 279701.


*Celoten članek je bil objavljen v tiskani Družini (34/2020).*