V zadnjem času pogosto premišljujem o tem, kako se nam marsikaj zdi povsem jasno in bi tudi vsakemu svetovali, da naredi tako. Potem pa se nekaj zgodi čisto drugače in ko se poskušaš vsaj malo vživeti v človeka, ki je bil v tem udeležen, se začneš zavedati, da je lahko tudi čisto drugače, in pri tem nimaš pravice, da bi komu kaj očital, tudi če bi ti naredil drugače.

Prijateljica iz Avstrije mi je pisala o triinpetdeset­letni sorodnici, ki je pred malo manj kot tremi leti zbolela za rakom in se je ves čas kar hrabro borila z njim. Svoje družine ni imela, bila pa je zelo povezana z mamo in bratom. Imela je tudi veliko prijateljev. V začetku je bilo videti, da se bo morda dalo bolezen kar dobro obvladati, potem pa se je stanje počasi začelo slabšati in je začutila, da ji življenje ugaša. Zadnja dva meseca je preživela v tamkajšnjem hospicu. Čeprav je bila zelo priljubljena, pa je želela zadnje tedne preživeti sama, brez obiskov. Dan pred smrtjo pa si je silno zaželela, da bi...