Miloš VauhnikEnkraten je opis, kako je, kljub temu, da je bil zaznamovan z oznako »politično sumljiv«, na skoraj neverjeten način postal poroč­nik. Zanimivi so osebni opisi kaotičnih dni ob koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske jeseni 1918. Opis vojaškega življenja, urjenja in tudi bojev na fronti pa pogosto spominja na Prigode dobre­ga vojaka Švejka.

Opisal je številne dogodke, ki jih drugi niso

V minulih sto letih je izšlo precej odličnih spominskih in dnevniških zapisov nekdanjih slovenskih častnikov in vojakov avstro­ogrske vojske, bodisi v knjižni obliki bodisi v podlistkih raznih časopisov.

Vauhnikovi spomini se v mnogočem razlikujejo od ostalih. Opisal je namreč številne dogodke, ki jih drugi niso, tudi njegov način opazovanja je drugačen, poleg tega je svoje spomine dopolnil z zgodo­vinskimi opisi takratnega časa. Zato je svojo pripoved začel z obširnim opisom razmer pred začetkom velike vojne v svetu in okolju v katerem se je rodil.

Spominski zapisi nam predstavijo človeka s klasično izo­brazbo, ki je dobro poznal pomen izreka Historia magistra vitae – zgodovina je učiteljica živ jenja, česar se danes bistveno premalo zavedamo. Zanemarjamo dejstvo, da ima sedanjost korenine v preteklosti ... Kdor se tega ne zaveda, je kot kotaleči se grmiček v mehiški puščavi – usojeno mu je, da ne bo kos izzivom prihodnosti.

Avstrijo je potrebno uničiti

Skozi besedilo se nam kaže obris izo­braženega in narodno zelo zavednega štajerskega Slovenca iz Slovenskih goric, ki zaradi svojih mladostnih izkušenj in nacionalističnih pritiskov v domačem okolju ne mara Nemcev in tedanje Avstrije. Iskreno pričakuje njen razpad in nastanek nove južnoslovanske države. To njegovo hrepenenje nenazadnje razodeva tudi latinski naslov knjige Avstrijo je potrebno uničiti.

Avtor je v Mariboru dokončal klasično gimnazijo in se po maturi leta 1913 vpisal na študij prava na univerzi v Gradcu. Šolanje je prekinil med prvo svetovno vojno, ko so ga vpoklicali v avstro-ogrsko vojsko. Povsod ga je spremljala obtožba po 65. členu tedanjega avstrijskega kazenskega zakonika, ki si jo je »prislužil« ob izbruhu vojne poleti 1914, ko so mu oblasti očitale protidržavno delovanje.

V klavnicah Galicije in soške fronte

Sredi marca 1915 je Miloš Vauhnik postal t. i. enoletni prostovoljec, vojaški obveznik in pripravnik za častnika, z opravljeno vsaj maturo, ki mu je bil dovoljen enoletni vojaški rok. Po vpoklicu je spadal med vojake 87. (celjskega) pehotnega polka, ene najbolj slovenskih enot nekdanje cesarsko-kra­ljeve vojske.

Ker je bil ob izbruhu svetovnega spopada označen za »politično sum­ljivega«, so ga poslali na služenje v 27. (graški) pehotni polk. Uril se je v Gradcu, Gorici, Slovenski Bistrici in Mürzzuschlagu na Gornjem Štajerskem. S pohodnim bataljonom 47. (mariborskega) pehotnega polka se je spomladi 1916 znašel na ruski fronti v Galiciji.


Bivališča avstro-ogrskih vojakov v zemljankah

Pozneje se je boril tudi na soški fronti in se udeležil tečaja za minometalce pri Bazovici na Krasu. Jeseni 1917 se je Vauhnik udeležil prodora pri Kobaridu in zasledovanja premagane italijanske vojske globoko v Furlanijo in dalje v severno Italijo, na fronto v gorah. Na gori Monte Asolone ga je sredi januarja 1918 italijanska granata ranila v nogo, zdravil se je v vojaški bolnišnici na Dunaju.

Romantično zagledan v vseslovansko vzajemnost

Zapisi Miloša Vauhnika, po rodu štajerskega rojaka, sicer pa avstro-ogrskega rezervnega podčastnika in na koncu častnika, se tako pridružujejo dokaj hitro rastočemu številu podobnih del v zadnjih letih.

Kot je na eni strani neprizanesljiv do avstro-ogrske države, je na drugi strani dokaj romantično zagledan v vseslovansko vzajemnost.

Posebno poglavje je posvečeno avtorjevemu srečanju s koroškim desetnikom Lovrom Kuharjem - Prežihovim Vorancom, pozneje uveljavljenim slovenskim pisateljem, komunističnim aktivistom in avtorjem nesmrtnega romana Doberdob. V Gradcu pa je desetnik Kuhar pod Vauhnikovim poveljstvom uril nove rekrute in si prislužil zelo naklonjen opis.

Dodatno vrednost v tej knjigi predstavljajo tudi prvič objavljeni spomini na Vauhnikov pogovor z nekdanjim italijanskim časnikarjem in pisateljem Arnaldom Faccarolijem (1882–1956). Dolgoletni in uveljavljeni časnikar milanskega dnev­nika Corriere della Sera, ki je med prvo svetovno vojno deloval kot vojni dopisnik, tudi na vzhodni in balkanski fronti, se je z avtorjem po drugi svetovni vojni odkrito pogovoril v Milanu.

Miran Rustja: pesmi

Založništvo Jutro je izdalo tudi zbirko pesmi Mirana Rustje Prižigam luči na oknu svojega navdiha.

Misli, ki so zapisane v knjigi, so sprehod skozi življenje. Miran Rustja se je v novi poeziji ponovno obrnil k temam, ki jih je že načel v prejšnjih pesniških zbirkah ali razmišljujočih razpravah o življenju in stranpoteh, o zdravju in bolehnosti, o ljubezni in predajanju, dvomih in kljubovanju.

Štiri vodila zaznamujejo njegov sprehod skozi življenje, vsako ga po svoje zaznamuje in določa. Prvo osnovno vprašanje se mu odpira skozi opredeljevanje umetniškega oblikovanja in izpovedovanja ali kot spraševanje o smislu in moči uresničevati umetniško poslanstvo.

Drugi tematski krog je vezan na umeščanje v svet realnosti in iskanje smislov znotraj tega sveta in človeške skupnosti. Vedno se obrača k sebi, ko vrednoti odnose v zunanjem svetu in ga opredeljuje z dvema temeljnima mejnikoma: rojstvo in smrt.

Tretja vsebinska enota je ljubezen, ki je opredeljena kot erotična izpoved, vendar se v večini primerov prelije v vrednotenje življenja na sploh in je bralec ne občuti izključno kot vzpostavljanje vezi med erotičnima subjektoma.

Zaključna enota je klic k prepoznavanju svojih moči, po svoje je tudi pot k umiritvi in v tem tudi polnjenju duhovnih prekatov, ko se neposredno obrača k Bogu.