Pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi šel nekdo na televizijo in bi na podlagi govoric anonimnega vira in brez najmanjšega dokaza ali pričevanja tudi samo iz tretje roke trdil, da je vaš oče ali dedek ponoči hodil ven in skupaj z nekaterimi »pajdaši« nadlegoval mladoletna dekleta. In predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi bil vaš zdaj že pokojni sorodnik svetovno znan in spoštovan zaradi pomembne vloge, ki jo je opravljal. Ali morda ne bi brali ogorčenih komentarjev in uvodnikov zaradi sramotnega načina, s katerim je bil omadeževan ugled tega velikega človeka, ki so ga mnogi imeli radi?

Vse skupaj je bilo predstavljeno kot verodostojna indiskretnost, ki jo je spremljalo nekaj namigujočih nasmeškov, kot da bi šlo za javno skrivnost.

To se je žal res zgodilo s sv. Janezom Pavlom II., papežem Katoliške cerkve od 16. oktobra 1978 do 2. aprila 2005. Obtožbo je podal Pietro Orlandi, brat Emanuele, dekleta, ki je izginilo v središču Rima nekega junijskega popoldneva leta 1983. Pietro je ob navzočnosti in prikimavanju svoje odvetnice Laure Sgrò v oddaji Di martedì, ki jo je na televiziji La7 v času največje gledanosti vodil Giovanni Floris, povedal, da je papež Janez Pavel II. ponoči hodil ven v družbi nekaterih monsignorjev iskat mlada dekleta. Vse skupaj je bilo predstavljeno kot verodostojna indiskretnost, ki jo je spremljalo nekaj namigujočih nasmeškov, kot da bi šlo za javno skrivnost. Dokazi? Nobenih. Indici? Še manj. Pričevanja vsaj iz druge ali tretje roke? Niti trohice. Le anonimne žaljive obtožbe.

Besede, ki jih je Pietro Orlandi pospremil z zvočnim posnetkom samooklicanega člana tolpe Magliana - ta trdi, prav tako brez dokazov, indicev, pričevanj, primerjav ali okoliščin –, da si jih je Janez Pavel II. »dal pripeljati v Vatikan«, pri čemer je mislil na Emanuelo in druga dekleta: da bi končal te »ogabnosti«, naj bi se tedanji državni tajnik za rešitev tega problema obrnil na organizirani kriminal. Norost. In tega ne pravimo zato, ker je Karol Wojtyla svetnik ali ker je bil papež.

Obrekovanje je treba obsoditi, saj je sramotno za civilizirano državo, da se tako ravna s katerim koli človekom, živim ali mrtvim, pa naj bo to duhovnik ali laik, papež, kovinar ali nezaposlen mlad človek.

Četudi ta medijski masaker žalosti in vznemirja ter zadaja rane srcem milijonov vernikov in nevernikov, je treba obrekovanje obsoditi, saj je sramotno za civilizirano državo, da se tako ravna s katerim koli človekom, živim ali mrtvim, pa naj bo to duhovnik ali laik, papež, kovinar ali nezaposlen mlad človek. Prav je, da vsakdo odgovarja za morebitna kazniva dejanja, če jih je storil, brez kakršne koli nekaznovanosti ali privilegijev.

Nedvomno je treba opraviti temeljito preiskavo, da se ugotovi resnica o Emanuelinem izginotju. Vendar pa si nihče ne zasluži, da se ga obrekuje na tak način, brez kakršnihkoli dokazov, na podlagi tega, da neka neznana oseba iz kriminalnega podzemlja reče »govori se«, ali na podlagi nekega nizkotnega anonimnega komentarja, razširjenega med neposrednim televizijskim prenosom.