V skupni izjavi vatikanskega Dikasterija za kulturo in vzgojo ter Dikasterija za služenje celostnemu človeškemu razvoju so po navedbah spletnega portala Vatican News zapisali, da »doktrina odkritja ni del nauka Katoliške cerkve«. Po vatikanskih navedbah Cerkev »uradno zavrača tiste koncepte, ki ne priznavajo prirojenih človekovih pravic staroselskih ljudstev, vključno s tem, kar je postalo znano kot pravna in politična doktrina odkritja«.

Zahvaljujoč dialogu s staroselskimi ljudstvi se je »Cerkev bolje zavedla njihovega preteklega in sedanjega trpljenja zaradi razlastitve njihove zemlje … ter politike prisilnega prilagajanja, ki so jo spodbujale takratne vladne oblasti in je bila namenjena odpravi njihovih staroselskih kultur«, je zapisano v izjavi.

Papeške bule niso ustrezno odražale pravic in dostojanstva staroselskih ljudstev.

Katoliška cerkev zavrača kolonizatorsko miselnost

Dokument navaja, da »doktrina odkritja« - teorija, s katero so kolonialni vladarji opravičevali razseljevanje, odvzemanje pravic in razlaščanje domorodnih prebivalcev na koloniziranih ozemljih – »ni del nauka Katoliške cerkve«. Poleg tega potrjuje, da papeška pisma o tem vprašanju iz 15. stoletja »nikoli niso veljala za izraz katoliške vere«. Katoliška cerkev priznava, da te t. i. papeške bule niso ustrezno odražale pravic in dostojanstva staroselskih ljudstev. Obenem je v izjavi poudarjeno, da se je že v tistem času več papežev, škofov in vernikov zavzemalo za pravice staroselskega prebivalstva. Takšno je tudi današnje stališče Cerkve.

Številni kristjani so storili zla dejanja proti staroselskim ljudstvom, za katera so nedavni papeži ob številnih priložnostih prosili odpuščanja.

To pomembno besedilo, ki prihaja osem mesecev po spokornem potovanju papeža Frančiška v Kanado, jasno potrjuje, da Katoliška cerkev zavrača kolonizatorsko miselnost. Dokument opozarja, kako so »papeži v zgodovini obsodili dejanja nasilja, zatiranja, družbene nepravičnosti in suženjstva, vključno s tistimi, ki so bila storjena nad staroselskimi ljudstvi«. Opozarja tudi na številne primere škofov, duhovnikov, redovnic in redovnikov ter vernih laikov, ki so dali svoja življenja v obrambo dostojanstva teh ljudstev. Obenem priznava, da so »številni kristjani storili zla dejanja proti staroselskim ljudstvom, za katera so nedavni papeži ob številnih priložnostih prosili odpuščanja«.

Prizadevanja za izboljšanje življenjskih razmer staroselcev

Izjava pa opozarja tudi na »številne in večkratne« izjave Cerkve in papežev o pravicah staroselskih ljudstev, začenši z bulo Sublimis Deus Pavla III. iz leta 1537, ki je slovesno razglasila, da staroselskim ljudstvom »nikakor ne sme biti odvzeta svoboda ali lastnina, četudi so zunaj krščanske vere; ter da lahko in morajo svobodno in zakonito uživati svojo svobodo in posedovati svojo lastnino; prav tako ne smejo biti na noben način zasužnjeni; če se zgodi nasprotno, je to neveljavno in nima nikakršnega učinka«.

Vatikan si prizadeva za zaščito pravic staroselskih ljudstev, da bi omogočil njihov razvoj na način, ki spoštuje njihovo istovetnost, jezik in kulturo.

Vatikanska izjava se zaključuje z mislijo, da je v zadnjem času »solidarnost Cerkve s staroselskimi ljudstvi spodbudila odločno podporo Svetega sedeža načelom iz Deklaracije Združenih narodov o pravicah staroselskih ljudstev« in dodaja, da bi »izvajanje teh načel izboljšalo življenjske razmere in pomagalo zaščititi pravice staroselskih ljudstev ter omogočilo njihov razvoj na način, ki spoštuje njihovo istovetnost, jezik in kulturo«.

Predstavnik staroselcev pozdravlja papeža med obiskom v Kanadi. FOTO: Vatican Media

Kardinal Tolentino: izjava Vatikana je znamenje sprave

Tudi prefekt Dikasterija za kulturo in vzgojo, kardinal José Tolentino Calaça de Mendonça, je v komentarju vatikanske izjave, ki stigmatizira starodavno kolonialistično vedenje, še enkrat potrdil, da doktrina odkritja nikoli ni bila del cerkvenega nauka.

Ob sklicevanju na papeževe besede iz okrožnice Vsi smo bratje kardinal piše, kako nas zlahka zamika, da bi zgodovinske krivice in vojne zločine potisnili v preteklost ter se ozirali zgolj v prihodnost, kar pa nikakor ni prav: nikoli namreč ne moremo iti naprej, ne da bi se spominjali preteklosti, in brez iskrenega in neomadeževanega spomina niti ne moremo napredovati.

Zemlja za staroselce ni blago, temveč darilo Boga in njihovih prednikov, ki tam počivajo, sveti prostor, s katerim morajo sodelovati, če želijo ohraniti svojo istovetnost in vrednote.

Tragična zgodovina nas po kardinalovih besedah opominja, da moramo še bolj budno braniti dostojanstvo vseh ljudi in da moramo rasti v poznavanju in spoštovanju njihovih kultur. Papež Frančišek v okrožnici Hvaljen, moj Gospod spominja, kako bistveno je, da pokažemo posebno skrb za staroselske skupnosti in njihova kulturna izročila, kajti »Zemlja zanje ni blago, temveč darilo Boga in njihovih prednikov, ki tam počivajo, sveti prostor, s katerim morajo sodelovati, če želijo ohraniti svojo istovetnost in vrednote«.

Ta izjava je del nečesa, kar bi lahko imenovali arhitektura sprave, pa tudi rezultat umetnosti sprave, procesa, v katerem se ljudje zavežejo, da bodo poslušali drug drugega, se pogovarjali drug z drugim in rasli v medsebojnem razumevanju, tako kasrdinal Tolentino. V tem smislu so spoznanja, ki so podlaga za to izjavo, sama po sebi sad obnovljenega dialoga med Cerkvijo in staroselskimi ljudstvi. S poslušanjem staroselskih ljudstev se Cerkev uči razumeti njihovo preteklo in sedanje trpljenje ter svoje lastne napake. V kulturnem dialogu smo se zavezali, da jih bomo spremljali pri iskanju sprave in ozdravljenja, skupaj pa moramo živeti umetnost srečevanja, sklene portugalski kardinal.