Od lanske pomladi je namreč gradivo Vatikanskega apostolskega arhiva (nekdanjega tajnega arhiva) in različnih drugih arhivov v rimski kuriji na voljo tudi za raziskovanje obdobja pontifikata papeža Pija XII.

Kakšno vlogo je Pij XII. igral pri novi ureditvi sveta po drugi svetovni vojni?

O papežu Piju XII. (1939-58) je bilo zapisanega že zelo veliko, spominjajo pri spletnem portalu Vatican News. V prvi vrsti je bilo doslej govora o njegovem odnosu do nacionalsocializma in množičnega poboja Judov. S koncem druge svetovne vojne se je nenadoma končalo tudi zanimanje zgodovinarjev za papeža, čigar pontifikat je sicer trajal do leta 1958. Kakšno vlogo je Pij XII. igral pri novi ureditvi sveta po vojni, doslej še ni bilo natančno raziskano.

Dokumenti iz vatikanskega arhiva o papežu Piju XII. FOTO: Vatican Media

Deset znanstvenikov in znanstvenic se bo po navedbah Inštituta Maxa Webra od letošnjega januarja na različnih mednarodnih lokacijah posvetilo vprašanju, kakšen je bil odnos Vatikana do ključnih vprašanj 20. stoletja, kot so dekolonizacija, demokratizacija ter spomin na holokavst in drugo svetovno vojno. Naslov raziskovalnega projekta je »The Global Papacy of Pius XII: Catholicism in a Divided World, 1945-1958« (Globalno papeštvo Pija XII.: katolištvo v razdeljenem svetu, 1945-1958, op. prev.), izvedenci pa mu bodo predvidoma posvetili pet let raziskovalnega dela.

Financiranje projekta prevzema Inštitut Maxa Webra, nemška ustanova, ki se posveča raziskovanju družbenih ved v tujini. Na inštitutu spodbujajo raziskave s poudarki na področjih zgodovinskih, kulturnih, gospodarskih in družbenih ved v izbranih državah. Po vsem svetu ima enajst podružnic ter številne raziskovalne skupine in urade.

Vztrajanje in reforme

Usklajevanje omenjenega raziskovalnega projekta bo v rokah Simona Unger-Alvija, ki kot strokovni sodelavec inštituta deluje v Rimu. Po njegovih besedah doslej med razisovalci in tudi v javnosti še ni bilo podatka, v koliko razpravah je Cerkev sodelovala v povojnem času, pa naj gre za vprašanje dekolonizacije ali vključevanja na Zahod.

Unger-Alvi ob tem navaja primer iz lastne raziskave: Stalinovo sporočilo iz marca 1952, s katerim je ruski diktator zahodnim silam ponudil pogajanja o vnovični združitvi in nevtralizaciji Nemčije. Ko je o tem izvedel nemški kancler Konrad Adenauer, se je nemudoma povezal s papeškim veleposlanikom in apostolskim nuncijem Aloysiusom Muenchom, ki je nato o dogajanju podrobno obveščal Rim. Adenauer je dal vedeti, da je grožnja omenjenega dogajanja znova združena komunistična Nemčija in s tem izničenje Katoliške cerkve v državi.

Marec 1952: ruski diktator Stalin zahodnim silam ponudi pogajanja o vnovični združitvi in nevtralizaciji Nemčije.

To je bilo obdobje vztrajanja in reform, kar je nekakšna rdeča nit vatikanske politike v povojnem času, tako Unger-Alvi. Številna dogajanja so se začela že v pontifikatu Pija XII., vendar so do izraza prišla šele po drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962-1965).

Pij XII. je vajeti vatikanske politike držal trdno v rokah. Po smrti kardinala Luigija Magioneja avgusta 1944 je celo prevzel njegove obveznosti na položaju vatikanskega državnega tajnika. Šele leta 1952 je imenoval dva namestnika na državnem tajništvu: Domenica Tardinija (do leta 1958) in Giovannija Battisto Montinija (poznejšega papeža Pavla VI.) – za obdobje do leta 1954.

Papež Pij XII. med nagovorom na francoski televiziji. FOTO: Vatican Media

Petletni projekt

Raziskovalna ekipa si želi odgovoriti na številna pomembna vprašanja. Kakšen je bil odnos Vatikana do demokracije, človekovih pravic, totalitarnih in avtoritarnih režimov? Kako sta papež Pij XII. in rimska kurija upravljala z dediščino fašizma, kolaboracije in holokavsta znotraj Cerkve po letu 1945? Kako je Vatikan vplival na potek hladne vojne? Kako se je Vatikan odzval na ustanovitev Izraela ali dekolonizacije v Afriki ali Aziji? Najpozneje v petih letih, ko bo raziskovalni projekt zaključen, bomo o tem vedeli veliko več.