Koronaepidemija in naš odnos do starostnikov: kaj se lahko iz tega naučimo? V ta namen je Papeška akademija za življenje v sodelovanju z Dikasterijem za služenje celostnemu človeškemu razvoju izdala poseben dokument, poroča spletni portal Vatican News. V dokumentu z naslovom »Starost – naša prihodnost. Položaj starostnikov po epidemiji«, ki so ga po navedbah avstrijskega Kathpressa v začetku tedna predstavili v Vatikanu, avtorji besedila poleg novih modelov oskrbe starostnikov navajajo tudi spremembo miselne zavesti kot pogoja za to kulturno preobrazbo.

Morda jo bodo zgodovinarji nekoč označili kot »smrtonosno kugo starostnikov«: nesorazmerno visoko število smrtnih žrtev koronavirusne bolezni med starostniki v domovih za ostarele je po mnenju Vatikana opozorilno znamenje, da v odnosu družbe do starostnikov nekaj ni v redu. Že dlje časa trajajoče demografske spremembe v dokumentu označujejo kot »kulturni, antropološki in gospodarski izziv«. Starostniki, ki niso več v delovnem procesu, nikakor niso zgolj breme ali strošek, temveč prej dar in obogatitev.

Da bi to znali izkoristiti, pa potrebujemo »dosti več odprtosti in sodelovanja med mladimi in ostarelimi«, je pojasnil Bruno-Marie Duffe z omenjenega vatikanskega dikasterija. Marsikje danes skupaj živijo že štiri generacije, toda večinoma tradicionalne velike družine izginjajo, delovni pogoji se izrazito spreminjajo, zrasla je mobilnost, zato potrebujemo ustvarjalne modele in predloge, kako ostarelim postopno in individualno nuditi ustrezno podporo.


FOTO: Vatican Media

Ljubezen in sočutje sta najučinkovitejše cepivo

Potrebovali bi čim bolj kontinuiran prehod iz lastnega domovanja v, po potrebi, dolgotrajno stalno oskrbo. Dobrodošle bi bile tako nove oblike strokovne, pa tudi prostovoljne sosedske pomoči, kot tudi nove tehnologije telemedicine in umetne inteligence. Podporo, seveda le v primeru, ko je ta potrebna, potrebujejo ne le ostareli, temveč tudi mladi, ki zanje skrbijo. Med slednjimi niso le sorodniki, temveč vse pogosteje tudi prijatelji in sosedje.

V Vatikanu spodbujajo tudi takojšnjo okrepitev poklicne nege, obenem pa opozarjajo pred družbenimi in pravnimi težnjami, da bi se ostarelih »čim prej rešili«. »Krhkim in ranljivim odvzeti pravico do življenja pomeni vsem – predvsem mladim – odvzeti upanje v prihodnost,« je zapisano v dokumentu.

Pomembnejša od pravnih, organizacijskih ali tehničnih sprememb je »dolgosežna sprememba miselne zavesti in sprememba odnosa do naših predstav o krhkih in ranljivih starostnikih«, je pojasnil predsednik Papeške akademije za življenje, nadškof Vincenzo Paglia. Statistike, po katerih v družinah zaradi koronavirusne bolezni umre občutno manj starostnikov kot v domovih za ostarele, kažejo na to, da sta »ljubezen in sočutje najučinkovitejše cepivo«.

Leta 2050 dve milijardi ljudi starejši od 60 let

Dokument Papeške akademije za življenje tudi izpostavlja, da imajo »s statistično-sociološkega vidika« moški in ženske na splošno višjo pričakovano starost kot v preteklih stoletjih. Ta velika demografska sprememba predstavlja že omenjeni kulturni, antropološki in gospodarski izziv. Po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije bosta leta 2050 na svetu živeli že dve milijardi ljudi, starejši od 60 let: vsak peti Zemljan bo torej sodil v skupino starostnikov. »Zato je pomembno, da naša mesta uredimo v vključujoče in vabljive kraje za starostnike in na splošno za vse oblike krhkosti in ranljivosti«, je še zapisano v dokumentu.