Kongregacija za nauk vere je izdala pismo Iuvenescit Ecclesia (Cerkev se pomlaja) o odnosu med hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi za življenje in poslanstvo Cerkve. Kot poroča Radio Vatikan, je bil dokument, ki je namenjen škofom katoliške Cerkve, izdan na zahtevo papeža Frančiška. V ospredje postavlja odnos med hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi, med tistimi teološkimi in eklezialnimi elementi, ki lahko prispevajo k rodovitni in urejeni soudeleženosti novih stvarnosti v občestvu in poslanstvu Cerkve.



Dokument zato predstavlja predvsem nekatere ključne elemente nauka o karizmi, ki je izpostavljen v Novi zavezi, ter učiteljstva o teh novih stvarnostih. Začne pri teoloških načelih, izpostavi specifične lastnosti hierarhičnih in karizmatičnih darov ter nakaže kriterije za razločevanje novih eklezialnih stvarnosti.

Pismo Iuvenescit Ecclesia so včeraj na tiskovnem uradu Svetega sedeža predstavili: kardinal Gerhard Ludwig Müller, prefekt Kongregacije za nauk vere, kardinal Marc Ouellet, prefekt Kongregacije za škofe, Piero Coda iz Mednarodne teološke komisije, in María del Carmen Aparicio Valls, docentka na papeški univerzi Gregoriana v Rimu.

Kot je pojasnil kardinal Müller, je osrednja točka dokumenta »sobistvenost«, njegov namen pa je »spodbuditi urejeno občestvo, odnos in sinergijo med temeljnimi elementi, ki so povezani s hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi«, ter na ta način prispevati k »prenovljenemu misijonarskemu zagonu in pastoralnemu spreobrnjenju«. Besedilo je zato osredotočeno na nekatere osnovne teološke problematike, ne da bi se pri tem preveč poglabljalo v številna pastoralna in praktična vprašanja. Pismo kongregacije želi predstaviti »celosten pogled« ter obenem ponuditi »osnovna merila za pristopanje k omenjenim vprašanjem«, predvsem pa
pospeševati »razločevanje novih eklezialnih stvarnosti«.

Kardinal Müller je povedal, da je bil izhodiščni okvir za besedilo odlomek iz koncilskega dokumenta Lumen gentium, ki poudarja, da »Duh, ki biva v eklezialnem telesu in v srcih vernikov kakor v templju, uvaja Cerkev v polnost resnice, jo povezuje v občestvu in poslanstvu, jo oskrbuje in usmerja z različnimi hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi, jo lepša s svojimi sadovi, da se Cerkev na ta način kaže kakor ljudstvo, katerega enost izvira iz enosti Očeta, Sina in Svetega Duha«.

Med osrednjimi točkami dokumenta je po kardinalovih besedah nedvomno »sobistvenost« med hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi. Ta »sobistvenost« pripada božjemu osnovanju Cerkve, ki jo je utemeljil Jezus. V Cerkvi ne obstaja kontrast ali nasprotje med institucionalno in karizmatično razsežnostjo, katere pomemben izraz so gibanja. Tudi osnovne institucije v Cerkvi so karizmatične, po drugi strani pa se morajo karizme na tak ali drugačen način institucionalizirati, da bi pridobile koherentnost in kontinuiteto. Obe razsežnosti torej skupaj prispevata k ponavzočanju skrivnosti in zveličavnega dela Kristusa v svetu. Hierarhični in karizmatični darovi so v vzajemnem odnosu od svojega izvora naprej, je dejal kardinal Müller. Izpostavil je, da je potrebna ustrezna umestitev karizmatičnih stvarnosti v pastoralno življenje Cerkve. Pomemben je dober odnos med različnimi darovi v Cerkvi, predvsem pri umeščanju v odnose med vesoljno Cerkvijo in krajevnimi Cerkvami.

Kardinal Marc Ouellet pa je na predstavitvi dokumenta Iuvenescit Ecclesia povedal, da porajanje različnih karizem skozi stoletja cerkvene zgodovine ni nikoli prenehalo, četudi se je sistematično razmišljanje o njih pojavilo šele v zadnjem obdobju. Karizme, od najbolj nenavadnih do tistih preprostejših in splošneje razširjenih, je treba sprejeti s hvaležnostjo in veseljem. Pokoncilski nauk je pomnožil razprave na to temo, da bi tako odgovoril na naraščajočo vitalnost novih gibanj, združevanja vernikov in cerkvenih skupnosti ter prav tako opredelil umestitev posvečenega življenja znotraj Cerkve.

Vir: Radio Vatikan
Foto: splet