Za nemškega vatikanista Ulricha Nersingerja je to vprašanje dosti bolj zapleteno, kot se zdi na prvi pogled, kar je pojasnil tudi v pogovoru za nemške katoliške medije.

Na vprašanje, ali so kulturne dobrine iz kolonialnih držav v lasti Vatikana velik zaklad, Nersinger odgovarja, da Vatikan večino teh predmetov hrani v svojem etnološkem misijonskem muzeju, ki se danes imenuje Anima Mundi. Po njegovem mnenju je izbira imena zelo dobra. V muzeju je zbranih več kot 80.000 predmetov, od katerih je lahko stalno razstavljenih le delček.

Nemogoče je natančno ugotoviti, od kod prihaja vsak posamezen kos.

Blizu kulturam vseh narodov sveta

Muzej je nastal na pobudo papeža Pija XI. leta 1925, ko so v Vatikanu priredili »svetovno razstavo« misijonarskih artefaktov v Vatikanskih muzejih in vatikanskih vrtovih. Iz nje se je razmeroma hitro razvil Etnološki misijonski muzej v Lateranu, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa so zbirko preselili v Vatikan. Ta edinstvena razstava obiskovalcem resnično približa kulture vseh narodov sveta.

Danes bi bilo zelo težko podrobno ugotoviti, od kod in na kakšen način so posamezni predmeti prišli v Vatikan. Med razstavljenimi artefakti je zelo veliko daril, ki so jih staroselska ljudstva in tuji vladarji namenili Vatikanu, papežu. Nemogoče je natančno ugotoviti, od kod prihaja vsak posamezen kos. Seveda pa nemški izvedenec ne izključuje možnosti, da so med njimi tudi predmeti, ki v Vatikan niso prišli zakonito, po uradni poti.

Papež Pij XI. FOTO: Vatican Media

Nekdanji Etnološki misijonski muzej je ustanova, ki želi obiskovalce predvsem obveščati in izobraževati o kulturi drugih narodov. Nersinger ob tem spominja na primer dobre prakse iz leta 2014, ko so Vatikanski muzeji in muzej iz emirata Sharjah v Perzijskem zalivu pripravili skupno produkcijo v tej majhni zalivski državi. Razstavili so etnološka umetniška dela in različne predmete. Ob tem je bilo zelo pomembno, da so geslo razstave vzeli iz sure v Koranu: v eni od sur je namreč postavljeno vprašanje, zakaj smo si ljudje med seboj tako različni, odgovor pa je, »da bi se lahko bolje spoznali«. Tovrstne razstave, predstavitve takšnih predmetov torej ljudi povezujejo in jim pomagajo razumeti drug drugega.

Nekdaj je bilo v navadi, da so v Vatikan prejemali celo žive živali, danes pa so najpogostejši predmeti s področja kulture.

V Vatikan pride zelo veliko daril

V številnih muzejih na Zahodu, ki hranijo etnološke eksponate, je trenutno ena osrednjih tem vračanje nezakonito prisvojenih kulturnih dobrin prvotnim lastnikom. Po Nersingerjevih besedah bodo o tem vprašanju gotovo premislili tudi v Vatikanu, vendar bo to na splošno zelo težko izpeljati. V ozadju pridobivanja teh predmetov navsezadnje ni bilo slabih namenov, saj je znano, da je v Vatikan prispelo resnično veliko darov iz najrazličnejših vzgibov. Med drugim v Vatikan pride veliko daril ob izvolitvi novega papeža, saj večina svetovnih vladarjev in voditeljev želi počastiti novega človeka na visokem položaju. Sploh nekdaj je bilo v navadi, da so v Vatikan prejemali celo žive živali, danes pa so najpogostejši predmeti s področja kulture.

Bazilika Svete Marije Velike. FOTO: Vatican Media

Težko je tudi izslediti izvor nekaterih predmetov, za katere ne vemo, kako so prišli v določen muzej. Ob vsem tem pa je treba vedno upoštevati nekdanje razmere: ni nujno, da so v času, ko so bili predmeti odtujeni, veljala enaka merila, kakršna želimo upoštevati leta 2022. Eden od konkretnih primerov je pozlačen lesen strop znamenite rimske bazilike Svete Marije Velike, okrašen s prvim zlatom, ki ga je španska krona pred stoletji prinesla iz Latinske Amerike. To je bilo seveda ukradeno zlato, vendar bi ga bilo danes zelo težko vrniti. Tedanja kraljica Izabela Kastiljska je ta strop podarila papežu.

Vprašanje je tudi, razmišlja nemški vatikanist, ali bi papež Frančišek, ki mu je omenjena bazilika zelo pri srcu, še posebej Marijina podoba Salus populi Romani, ki jo tam hranijo, želel kaj dosti razpravljati o možnosti, da se podoba svetišča kakor koli spreminja.

Kaj storiti s številnimi obeliski v Rimu?

Smiselnost vračanja odtujenih predmetov

Nersingerju so postavili tudi vprašanje glede relikvij svetih treh kraljev, ki jih hranijo v kölnski stolnici: ali bi jih morali po njegovem mnenju vrniti v Milano, od koder so – po ne povsem zakoniti poti - prišle v to nemško romarsko središče?

Nersinger odgovarja, da to vprašanje kaže, kako lahko na nekaterih področjih razprava zelo hitro zdrsne v nesmisel. Stvari, kot so relikvije v kölnski stolnici, seveda ni več mogoče vrniti. V ozadju so morda tudi politični motivi, ki jih je bilo mogoče v času odtujitve iz Milana celo razumeti. (Relikvije so bile sprva v Carigradu, od koder jih je škof Evstorgij I. prinesel v Milano, ko mu jih je leta 314 zaupal cesar Konstantin. Osem stoletij pozneje, leta 1164, jih je iz Milana odnesel sveti rimski cesar Friderik I. Rdečebradec in jih izročil nadškofu Kölna Rainaldu iz Dassla, op. prev.)

Poleg tega, ugotavlja Nersinger, v Rimu stoji tudi nešteto obeliskov. Ali bi jih morali zdaj podreti in jih vrniti v Egipt? Kaj naj storimo z njimi? Podobnih primerov je več. In vsi ti predmeti nikakor niso bili ukradeni. V baziliki svetega Pavla zunaj obzidja, ki jo je v 19. stoletju uničil velik požar, danes recimo stojijo marmornati stebri, ki prav tako prihajajo iz Egipta. Te stebre je Vatikanu podaril tedanji kraljevi namestnik Mehmet Ali. Zato je treba vse zelo skrbno preučiti, stvari razločevati in ne dopustiti, da se vse ujame v razpravo o duhu časa ter tako postavi pod vprašaj vse, kar je raslo skozi stoletja ali tisočletja.

Vračanje predmetov je potemtakem smiselno le v primeru, ko je jasno dokazano, da je šlo za nezakonit odvzem oz. rop, vse drugo pa zahteva veliko pozornosti in tehtnega premisleka.