Vatikanska Kongregacija za nauk vere je danes objavila noto o moralnosti uporabe nekaterih cepiv proti koronavirusni bolezni 19, poroča Radio Vatikan. V omenjeni kongregaciji so zapisali:

Vprašanje o uporabi cepiv na splošno je pogosto v središču vztrajnih razprav javnega mnenja. Zadnje mesece je na kongregacijo prispelo več prošenj za mnenje o uporabi cepiv proti virusu SARS-CoV-2, ki povzroča koronavirusno bolezen 19; ta so bila v procesu raziskovanja in proizvodnje razvita z uporabo celičnih linij, ki izhajajo iz tkiv, pridobljenih iz dveh splavov, ki sta bila narejena v preteklem stoletju. Obenem se v množičnih medijih pojavljajo različne izjave škofov, katoliških združenj in strokovnjakov, ki se med seboj razlikujejo in si včasih nasprotujejo, kar je povzročilo tudi dvome o moralnosti uporabe teh cepiv.

O tej temi že obstaja pomembna izjava Papeške akademije za življenje z naslovom »Moralna razmišljanja o cepivih, pripravljenih iz celic splavljenih človeških zarodkov« (5. junij 2005); pozneje se je kongregacija o tej zadevi izrazila z navodilom Dignitas Personae (8. september 2008, prim. št. 34 in 35), leta 2017 pa se je k tej temi z noto vrnila Papeška akademija za življenje. Ti dokumenti že nudijo nekatera splošna pojasnjevalna načela.

Ker so prva cepiva proti koronavirusni bolezni 19 in z njimi povezano cepljenje že na voljo v različnih državah, želi kongregacija ponuditi nekaj pojasnil za razjasnitev te teme. Nimamo namena presojati varnosti in učinkovitosti teh cepiv, čeprav je to etično pomembno in potrebno, saj so za njihovo oceno pristojni biomedicinski raziskovalci in agencije za zdravila, ampak zgolj razmišljati o moralnem vidiku teh cepiv proti koronavirusni bolezni 19, ki so bila razvita na celičnih linijah, te pa so bile pridobljene iz dveh namerno splavljenih zarodkov.

1. Navodilo Dignitatis Personae pravi, da v primerih uporabe celic splavljenih zarodkov za ustvarjanje celičnih linij za uporabo v znanstvenem raziskovanju »obstaja različna odgovornost« sodelovanja pri zlu. Na primer: »v podjetjih, ki uporabljajo celične linije nedovoljenega izvora, odgovornost tistih, ki odločajo o usmeritvi proizvodnje, ni enaka odgovornosti tistih, ki nimajo nobene moči odločanja«.

2. V tem smislu, kadar ni na voljo etično neoporečnih cepiv proti koronavirusni bolezni 19 (na primer v državah, kjer zdravniki in bolniki nimajo na voljo etično neproblematičnih cepiv, ali v katerih je njihovo razdeljevanje oteženo zaradi posebnih pogojev hranjenja in prevoza, ali kadar se v isti državi razdeljuje različne vrste cepiv, pa zdravstvene oblasti državljanom ne dovoljujejo izbire cepiva za cepljenje), je moralno sprejemljivo uporabiti cepivo proti koronavirusni bolezni 19, pri katerih so v postopku raziskovanja in proizvodnje uporabili celične linije splavljenih zarodkov.

3. Temeljni razlog, da se uporaba teh cepiv šteje za moralno dopustno, je v tem, da je sodelovanje pri zlu (materialno pasivno sodelovanje) povzročenega splava s strani tistega, ki cepiva uporablja, daljno. Moralna dolžnost izogibanja takšnega pasivnega materialnega sodelovanja ni zavezujoča, če obstaja huda nevarnost, kot je sicer nezadržno širjenje hudo patogenega agensa: v tem primeru pandemično širjenje virusa SARS-CoV-2, ki povzroča koronavirusno bolezen 19. Zato je treba upoštevati, da se lahko uporabljajo vsa cepiva, ki so priznana kot klinično varna in učinkovita, v trdni sodbi vesti, da uporaba teh cepiv ne pomeni formalnega sodelovanja pri splavu, iz katerega izvirajo celice, s katerimi so bila proizvedena cepiva. Vseeno pa moramo poudariti, da moralno dopustna uporaba teh vrst cepiv zaradi posebnih pogojev, zaradi katerih so taka, sama po sebi ne more predstavljati pozakonitve, čeprav posredne, prakse splava in predpostavlja nasprotovanje takšni praksi s strani tistih, ki ta cepiva uporabljajo.

4. Dopustna uporaba takih cepiv namreč na noben način ne vključuje in ne sme vključevati moralne odobritve uporabe celičnih linij, ki izvirajo iz splavljenih zarodkov. Zato se tako od farmacevtskih podjetij kot od vladnih zdravstvenih agencij zahteva, da proizvajajo, potrjujejo, razdeljujejo in nudijo cepiva, ki so etično sprejemljiva in ne povzročajo problemov vesti ne pri zdravstvenih delavcih ne pri tistih, ki se cepijo.

5. Istočasno je iz praktičnega razloga očitno, da cepljenje praviloma ni moralna obveznost in mora zato biti prostovoljno. V vsakem primeru pa z etičnega vidika moralnost cepljenja ni odvisna samo od dolžnosti varovanja lastnega zdravja, ampak tudi od prizadevanja za skupno dobro. Dobro, ki v odsotnosti drugih sredstev za zaustavitev ali samo za preprečevanje epidemije lahko priporoča cepljenje, zlasti za zaščito najbolj šibkih in izpostavljenih. Tisti pa, ki zaradi vesti zavračajo cepiva, proizvedena s celičnimi linijami, izvirajočimi iz splavljenih zarodkov, se morajo potruditi, da se bodo z drugimi preprečevalnimi sredstvi in primernim obnašanjem izognili temu, da bi postali prenašalci nalezljivega agensa. Zlasti se morajo izogibati vsakemu tveganju za zdravje tistih, ki ne morejo biti cepljeni zaradi kliničnih ali drugačnih razlogov in so najbolj ranljivi.

6. Končno obstaja tudi moralni imperativ za farmacevtsko industrijo, za vlade in mednarodne organizacije, da zagotovijo, da bodo cepiva varna in učinkovita z zdravstvenega vidika, kakor tudi etično sprejemljiva, dostopna tudi najrevnejšim državam sveta in to na način, ki zanje ne bo pretežaven. Sicer bi pomanjkanje dostopa do cepiv postalo še en razlog za diskriminacijo in krivico, ki revne države obsoja, da še naprej živijo v zdravstvenem, gospodarskem in socialnem pomanjkanju.

Kot še poroča Radio Vatikan, je papež Frančišek na avdienci 17. decembra 2020 to noto preučil in odobril njeno objavo. Dokument sta podpisala prefekt Kongregacije za nauk vere kardinal Luis Ladaria in tajnik kongregacije msgr. Giacomo Morandi.