Odloki vatikanskega dikasterija znova izpostavljajo izredno pričevanje vere, ki so ga izkazali štirje posamezniki, poroča spletni portal Vatican News: prva italijanska redovnica si je prizadevala živeti svojo poklicanost, medtem ko je premagovala ogromne izzive v svojem življenju, španska mučenca sta med državljansko vojno v državi izkazala neverjeten pogum, druga redovnica pa se je odločila ostati v ozadju pri nesebičnem služenju drugim in reševanju sporov.

Elena Guerra (1835–1914). FOTO: Wikipedia

Elena Guerra bo kmalu razglašena za svetnico

Prva zgodba govori o Eleni Guerri, ki je živela v letih med 1835 in 1914. Toskanka iz mesta Lucca v Italiji se je rodila v plemiški družini, ki ji je dala izobrazbo na temeljih krščanskih vrednot. V zgodnjih dvajsetih letih je pokazala zanimanje za izkušnje v občestvenem življenju. Svojo pomoč je ponudila združenju »Mali Marijin vrt« in pozneje skupini »Duhovna prijateljstva«, dvema laiškima ženskima skupinama, ki sta mladim ženskam nudili duhovno vodstvo.

S. Elena je bila za blaženo razglašena leta 1959.

Ko je z očetom obiskala Rim in se srečala s papežem Pijem IX., je dobila navdih in se odločila za vstop v redovno življenje. Elenina družina ni bila naklonjena njeni odločitvi, vendar se dekle ni vdalo: podala se je v obliko redovniškega življenja, ki je nato postala temelj Kongregacije oblatov Svetega Duha. Članice redovne skupnosti, pozneje znane kot »sestre sv. Zite«, ki jih je ustanovila leta 1882, so se osredinile na kulturno in versko vzgojo mladih. Zadnja leta življenja bl. Elene so zaznamovali nesporazumi z nekaterimi sestrami, ki so jo obtoževale slabega vodenja, tako da se je Elena, ostarela in bolna, odločila dolžnosti predstojnice prepustiti drugim članicam skupnosti. Papež Janez XXIII. jo je leta 1959 razglasil za blaženo.

Antonio Tort Reixachs in Gaetano Clausellas Ballvé. FOTO: eldebate.com

Španska mučenca

V občestvo svetnikov bosta sprejeta tudi španska svetniška kandidata, ki sta se med špansko državljansko vojno kot mnogi drugi odkrito in dosledno upirala protikrščanskemu sovraštvu in divjemu preganjanju republikanskih frakcijskih milic. Med mučenci sta bila tudi duhovnik Gaetano Clausellas Ballvé, rojen leta 1863, doma iz Sabadella v Španiji, in laik z družino Antonio Tort Reixachs, rojen leta 1895 blizu Barcelone. Oba sta bila ubita leta 1936.

Svetniška kandidata sta se med špansko državljansko vojno kot mnogi drugi odkrito in dosledno upirala protikrščanskemu sovraštvu.

Prvega, kaplana v ustanovi za ostarele, so 14. avgusta 1936 zajeli miličniki in ga naslednji dan ob zori ustrelili v hrbet. Laik, oče enajstih otrok, je bil zelo vdan evharistiji in Božji materi Mariji ter je na svojem domu nudil zavetje preganjanim vernikom. Potem ko so oboroženi strelci med racijo izropali njegov dom in oskrunili svete podobe, so ga mučili v samostanu, spremenjenem v zapor, nato pa so ga v noči s 3. na 4. december ustrelili v bližini pokopališča Montcada.

Božja služabnica Terezija Lanfranco (1920–1989). FOTO: trmtv.it

Iz Apulije v Rim

V odlokih, ki jih je minuli konec tedna potrdil papež, so priznane tudi junaške kreposti Božje služabnice Terezije Lanfranco (rojene z imenom Annunziata Addolorata), Apulijke iz Gallipolija, ki je živela v 20. stoletju: umrla je leta 1989 v starosti 69 let v Rimu. Odraščanje v skromni družini, prepleteni s krščanskimi vrednotami, jo je pripravilo na srečanje, ki ji je leta 1937 spremenilo življenje: takrat je srečala bl. Eliso Martinez, ki je malo pred tem ustanovila redovni inštitut, namenjen župnijskemu apostolatu in vzgoji mladih žensk. Terezija se je pridružila skupnosti v Botrugnu na območju Lecce in postala zvesta sodelavka ustanoviteljice.

S. Terezijo je vezala tudi posebna pobožnost tudi do sv. Jožefa, ki ga je imela za svetnika Previdnosti in se je nenehno priporočala njegovemu varstvu.

Po drugi svetovni vojni se je z novinkami preselila v redovno hišo v Rimu, v skupnosti pa je vztrajno opravljala mirovniško in posredniško delo, predvsem v šestdesetih letih 20. stoletja, ko je inštitut zaradi upora nekaterih sester doživel hudo notranjo krizo. Leta 1987 je bl. Elisa Martinez iz zdravstvenih razlogov opustila položaj glavne predstojnice. Terezija, ki je bila izbrana na njeno mesto, tega ni sprejela in je raje ostala vikarka novoizvoljene predstojnice. Poleg Božje matere Marije jo je vezala posebna pobožnost tudi do sv. Jožefa, ki ga je imela za svetnika Previdnosti in se je nenehno priporočala njegovemu varstvu.