Prvi nagovor je predstavil brez navzočnosti papeža Frančiška, ki je bil na prvi adventni petek na apostolskem potovanju na Cipru in v Grčiji, drugima dvema pa je prisluhnil tudi on. Po navedbah spletnega portala Vatican News so poleg vodilnih članov rimske kurije k poslušanju nagovorov od lani izrecno povabljeni tudi vsi drugi zaposleni.

Poleg vodilnih članov rimske kurije so k poslušanju nagovorov od lani izrecno povabljeni tudi vsi drugi zaposleni.

V svojih adventnih premišljevanjih je kardinal Cantalamessa želel opozoriti na nevarnost, da živimo tako, »kot da Cerkev ni nič drugega kot škandali, nasprotovanja, osebne razprtije, govorice – ali pa v najboljšem primeru kakšna zasluga na socialnem področju,« kot je sam pojasnil v prvem nagovoru. Kapucinski pater poziva, naj namesto tega raje izpostavimo »notranji sijaj Cerkve in krščanskega življenja,« ne da bi si pri tem zatiskali oči pred stvarnostjo dejstev.

Kardinal Cantalamessa je v svojih adventnih premišljevanjih letos izhajal iz svetopisemskega odlomka iz Pisma apostostola Pavla Galačanom, ki pravi: »Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina.«

Prva adventna pridiga

Naslov prvega adventnega nagovora, ki ga je kardinal Cantalamessa predstavil v petek, 3. decembra, je bil »Bog je poslal svojega Sina, da bi prejeli posinovljenje«. Papeški pridigar je v uvodu pojasnil, kako je v preteklem postu poskušal osvetliti nevarnost, da bi živeli, »etsi Christus non daretur,« »kot bi Kristusa ne bilo,« na podoben način pa je v adventnih premišljevanjih želel pritegniti pozornost na drugo podobno nevarnost: da bi živeli, »kot da Cerkev ne bi bila nič drugega kot to«, in to so škandali, nasprotovanja, osebne razprtije, govorice ali pa v najboljšem primeru kakšna zasluga na socialnem področju – torej: nekaj človeškega, kot vse drugo v teku zgodovine.

Po kardinalovih besedah se s Cerkvijo dogaja kakor z vitraži v katedrali: »Če nekdo gleda vitraže od zunaj, z ulice, ne vidi drugega kot koščke temnega stekla, ki jih držijo skupaj, prav tako temni trakovi svinca. Če pa vstopimo v notranjost in iste vitraže pogledamo proti svetlobi, kakšen sijaj barv, zgodb in pomenov pred našimi očmi!« Zato je želel predstaviti »pogled na Cerkev od znotraj, v najmočnejšem pomenu besede, v luči skrivnosti, ki jo nosi«.

Zahvaljujoč Jezusu smo tudi ljudje lahko postali Božji otroci v pravem in ne samo prenesenem smislu.

Bog v Jezusovem oznanjevanju ni zgolj oče v metaforičnem in moralnem pomenu, temveč tudi – in pred vsem drugim – pravi in naravni oče pravega in naravnega sina. Zahvaljujoč temu edinemu Sinu smo tudi ljudje lahko postali Božji otroci v pravem in ne samo prenesenem smislu.

Druga adventna pridiga

Naslov drugega nagovora, predstavljenega v petek, 10. decembra, je bil »Bog je poslal v naša srca duha svojega Sina«. Duh namreč »pričuje«, da smo Božji otroci. To sicer postanemo pri krstu, vendar je nujno, da smo pri tem tudi sami dejavni, da verujemo z umom in doživljamo s srcem. Sveti Duh nam odpre oči za resničnost ki jo nosimo v sebi.

Boga naj ne bi razumeli kot hudega gospodarja, ki nasprotuje naši sreči, ki krni našo osebno svobodo in razvoj, kot sovražnika vsakega praznovanja, veselja, zadovoljstva, temveč kot ljubečega Očeta in svojega zaveznika. Bog nam da v molitvi v polnosti občutiti, da smo Njegovi otroci, in v naša srca pošlje Duha svojega Sina. Sveti Duh v srce vliva zavest Božjega otroštva, ki nam da čutiti (ne samo vedeti!), da smo Božji otroci.

Ko Boga pokličemo Oče, mu prinašamo preprosto in enkratno veselje očetovstva.

Jezus nas je naučil, naj Boga kličeno Aba!, Oče!, s čimer Bogu prinašamo preprosto in enkratno veselje, veselje očetovstva. Pomembno pa je, da smo čim pogosteje izpostavljeni Svetemu Duhu, mu damo čas, da se razodene, in se z njim uglasimo. Ne smemo pričakovati takojšnjih in spektakularnih odgovorov, saj čase in načine pozna le Bog. Čas za molitev in češčenje si moramo vzeti tudi v pripravah na zasedanje škofovske sinode o sinodalnosti.

Tretja adventna pridiga

Kardinal Cantalamessa je tretji nagovor predstavil teden dni pred prvim svetim večerom, v petek, 17. decembra, naslov premišljevanja pa je bil »Rojen iz žene«. Ta izraz v Svetem pismu označuje pripadnost človeškemu stanju, ki ga sestavljata šibkost in smrtnost. Izraz »žena« pa simbolično predstavlja tudi Cerkev, kar pomeni, da se mora Kristus roditi tudi iz Cerkve.

Na kratko: Jezus, ki je bil enkrat fizično in telesno rojen iz Marije, se mora sedaj duhovno rojevati iz Cerkve in iz vsakega kristjana. Kdor vidi Cerkev, bi v njej moral videti Jezusa. Vemo, da obstaja veliko stvari, ki to preprečuje: zidovi, ki med seboj ločujejo različne krščanske Cerkve, pretirana birokracija, ostanki že nesmiselnih obredov: razkošna oblačila, zakoni in pretekli spori; vse to je po kardinalovem mnenju postalo odveč.

Cerkve ne smemo ves čas prilagajati trenutnim potrebam.

Cerkve ne smemo prilagoditi trenutnim potrebam, temveč moramo ohraniti njeno preprostost in jasnost njenih začetkov v skladu s prenovljeno uporabo. Kristusovo rojstvo pa se mora zgoditi v naši verni duši.

Papeški pridigar je tretji nagovor sklenil z Dantejevo molitvijo k Devici v zadnjem spevu njegovega Raja:

Devica, mati, sinu hči prelepa,
kot nihče ponižna in visoka,
ti dopolnitev Božjega si sklepa.

Človeško je naravo tvoja roka
povzdignila tako, da izvolila
Beseda za svoj dom je nje otroka.

Ljubezen večno ti si zanosila,
ki v njeni tu gorkoti zopet živi
nebeška roža je tak cvet rodila.

Tu gori tvoj obraz nam ljubeznivi
je sončna luč, a zemlje umirajoče
studenec upanja si neusahljivi.

Tebi, Gospa, toliko je mogoče,
da želje mu letijo brez peroti,
kdor prosi, a poklicati te noče.

Ne le da ti pomagaš nam v dobroti,
proseči duši večkrat nepozvana,
iz srca rada prihitiš naproti.

Usmiljenje, pobožnost sta ti dana
in veličina, v tvoji duši mili
krepost ustvarjena prav vsa je zbrana.