Ženske in laiki, diakonat, mir in podnebje, revni in migranti, ekumenizem in identiteta, novi jeziki in prenovljene strukture, stari in novi misijoni (vključno z »digitalnim« misijonom), poslušanje vseh in dotikanje tudi najbolj »kontroverznih« vprašanj. Tako lahko na kratko povzamemo glavne točke poročila, ki so ga oblikovali udeleženci 16. generalne skupščine sinode o sinodalnosti, ki prinaša »prenovljen pogled na svet in Cerkev ter njune zahteve«, poroča spletni portal Vatican News.

Generalna skupščina je po štirih tednih dela, ki se je začela 4. oktobra v dvorani Pavla VI., zaključila prvo zasedanje. Poročilo je razdeljeno na predgovor in tri dele. Prav tako prikazuje načrt dela, ki sledi na drugi seji v letu 2024.

Sinoda v času starih in novih vojn

Približno 40 strani dolg dokument je rezultat dela skupščine, ki je potekalo v času, »ko so po svetu divjale tako stare kot nove vojne z dramatičnimi posledicami, ki prizadenejo neštete žrtve«. V predgovoru poročila tako med drugim piše: »Med nami je odmeval krik revnih, tistih, ki so se prisiljeni preseliti, in tistih, ki trpijo zaradi nasilja in uničujočih posledic podnebnih sprememb. Njihovih krikov nismo slišali le prek medijev, ampak tudi skozi glasove mnogih prisotnih, ki so bili osebno vpleteni v te tragične dogodke, bodisi prek svojih družin ali svojih ljudi.«

Sinodalni zbor je ponovno odločno potrdil odprtost za poslušanje in spremljanje vseh, vključno s tistimi, ki v Cerkvi trpijo zaradi zlorab in so ob tem prizadeti. FOTO: Vatican Media

Izraz sinodalnost povzroča zmedo

Sinodalnost je prvi korak. Gre za izraz, za katerega udeleženci sinode sami priznavajo, da je »izraz, ki ga številni člani Božjega ljudstva ne poznajo in pri nekaterih povzroča zmedo in zaskrbljenost, vključno s strahom pred odmikom od tradicije«. Izraza »sinoda« in »sinodalnost« govorita o načinu biti Cerkev, ki združuje občestvo, poslanstvo in sodelovanje. »Nakazujeta torej način življenja Cerkve, vrednotenja razlik in razvijanja dejavnega sodelovanja vseh. Ta pa se začne z diakoni, duhovniki in škofi. »Sinodalna Cerkev ne more brez njihovih glasov. Potrebujemo razumevanje razlogov za odpor proti sinodalnosti s strani nekaterih od njih.«

Najbolj ranljivi so nerojeni otroci in njihove matere

V poročilu je veliko prostora namenjenega ubogim, ki Cerkev prosijo za »ljubezen«, ki jo razumemo kot »spoštovanje, sprejemanje in priznanje«. Med najbolj ranljivimi med ranljivimi, v imenu katerih je potrebno nenehno zagovarjanje, dokument navaja nerojene otroke in njihove matere. Prav tako »skupščina sliši krik 'novih revežev', ki jih povzročajo vojne in terorizem, ki pestijo številne države na več celinah. Skupščina obsoja skorumpirane politične in gospodarske sisteme, ki povzročajo takšne spore«.

Cerkev spodbuja delovanje vernikov na področju politike in v delu za skupno dobro

V tem smislu je Cerkev poklicana, da se zavzema tako za »javno obsojanje krivic«, ki jih zagrešijo posamezniki, vlade in podjetja, kot za aktivno delovanje v politiki, združenjih, sindikatih in ljudskih gibanjih. »Ob tem ne smemo zanemariti enotnega delovanja Cerkve na področju šolstva, zdravstva in socialne pomoči, brez kakršne koli diskriminacije ali izključevanja kogarkoli.«

Nekateri udeleženci sinode. FOTO: Vatican Media

Migranti in begunci

Sklepni dokument daje poudarek tudi migrantom in beguncem, »od katerih mnogi nosijo rane izrinjenja, vojne in nasilja. Pogosto postanejo vir prenove in obogatitve za skupnosti, ki jih sprejmejo, ter priložnost za vzpostavitev neposrednih povezav z geografsko oddaljenimi cerkvami.« Ob vse bolj sovražnem odnosu do njih člani generalne skupščine pravijo: »Poklicani smo, da jih odprto sprejmemo, da jih spremljamo pri gradnji novega življenja in pri izgradnji resničnega medkulturnega občestva med narodi.« Temeljno v tem smislu je »spoštovanje liturgične tradicije in verskih praks migrantov« ter spoštovanje lastnega jezika.

Boj proti rasizmu in ksenofobiji

Enako zavzetost in skrb mora Cerkev pokazati ter »se odločno vključiti v izobraževanje, v kulturo dialoga in srečanja, v boj proti rasizmu in ksenofobiji, zlasti s pastoralno vzgojo«. Prav tako je treba nujno razkriti »sisteme znotraj Cerkve, ki ustvarjajo ali ohranjajo rasno krivico«.

Vzhodne Cerkve

Pri migracijah se besedilo osredotoča na vzhodno Evropo in nedavne konflikte, ki so povzročili pretok številnih vernikov s katoliškega vzhoda na ozemlja, kjer uporabljajo latinski obred. Zbor pravi, da je treba, »da krajevne Cerkve latinskega obreda v imenu sinodalnosti pomagajo vzhodnim vernikom, ki so se izselili, da ohranijo svojo identiteto in gojijo svojo posebno dediščino, ne da bi se podvrgli procesom asimilacije«.

FOTO: Vatican Media

Na poti k edinosti kristjanov

Glede ekumenizma poročilo govori o »duhovni prenovi«, ki zahteva »procese kesanja in ozdravljenja spomina«. Ob tem citira izraz papeža Frančiška o ekumenizmu krvi, ko »kristjani različnih pripadnosti dajo svoja življenja za vero v Jezusa Kristusa«. Poročilo tudi ponavlja, da je sodelovanje med vsemi kristjani vir »za zdravljenje kulture sovraštva, delitev in vojn, ki skupine, ljudstva in narode postavljajo drug proti drugemu«. Dotika se tudi vprašanja t. i. mešanih zakonov, ki so realnosti, v katerih je »mogoče drug drugega evangelizirati«.

Laiki so nepogrešljivi za poslanstvo Cerkve

»Laiki in laikinje ter tisti, ki živijo posvečeno življenje, imajo enako dostojanstvo,« preberemo v poročilu. To nakazuje usmeritev, da so verni laiki »vse bolj navzoči in dejavni v službi znotraj krščanskih skupnosti.« Vzgojitelji v veri, teologi, duhovni animatorji in kateheti so »nepogrešljivi za poslanstvo Cerkve. Različne karizme je zato treba priklicati, priznati in v celoti ceniti, ne pa jih prezreti, premalo izkoriščati ali klerikalizirati«.

Ženske v življenju in poslanstvu Cerkve

Močen je tudi poziv, da mora Cerkev spremljati in razumeti ženske v vseh vidikih njihovega življenja, tudi v pastoralnih in zakramentalnih. Ženske »kričijo po pravičnosti v družbah, ki so še vedno zaznamovane s spolnim nasiljem, ekonomsko neenakostjo in težnjo, da se z njimi ravna kot s predmeti. Pastoralno spremljanje in zagovarjanje žensk morata iti z roko v roki«.

Papež Frančišek z nekaterimi ženskimi udeleženkami sinode. FOTO: Vatican Media

Številne ženske, ki so sodelovale na sinodi, so »izrazile globoko hvaležnost za delo duhovnikov in škofov«, vendar so »govorile tudi o Cerkvi, ki rani. Potrebno je globoko duhovno spreobrnjenje kot temelj za kakršno koli učinkovito strukturno spremembo.« Generalna skupščina želi spodbujati Cerkev, »v kateri moški in ženske sodelujejo brez podrejanja, izključevanja in tekmovanja«.

Odpreti diakonat ženskam?

Na sinodi so zaznali različna mnenja o odprtju diakonata za ženske. Za nekatere je to »nesprejemljivo, ker menijo, da gre za prekinitev tradicije«. Za druge to pomeni obnovo prakse zgodnje Cerkve, spet drugi pa ga vidijo kot »ustrezen in nujen odgovor na znamenja časa«. Očetje in matere sinode prosijo za nadaljevanje »teoloških in pastoralnih raziskav o dostopu žensk do diakonata«, pri čemer naj uporabijo rezultate komisij, ki jih je posebej ustanovil papež, ter že teološke, zgodovinske in eksegetske raziskave.

Diskriminacija žensk v Cerkvi

Ponovno je bilo slišati poziv, »da lahko ženske sodelujejo v procesih odločanja in prevzamejo odgovorne vloge v pastoralni oskrbi in službi«. Obravnavati je treba tudi primere diskriminacije pri zaposlovanju in nepravičnega nagrajevanja, vključno s tistimi v Cerkvi, kjer posvečene ženske pogosto veljajo za »poceni delovno silo«.

Papež blagoslovlja eno od redovnic. FOTO: Vatican Media

Formacija diakonov

V poročilu najdemo pomislek pred »izkrivljanjem duhovniškega poklica«, ki ga je »treba izzvati že v najzgodnejših fazah formacije« z zagotavljanjem »tesnega stika« z ljudmi in tistimi v stiski. V tej smeri je nakazana tudi zahteva, da se semenišča ali druge šole oblikovanja kandidatov za službo duhovnika povežejo z vsakdanjim življenjem skupnosti, da bi se »izognili tveganjem formalizma in ideologije, ki vodita v avtoritarnost odnosov in ovirajo resnično poklicno rast«.

Tema celibata zahteva nadaljnjo razpravo

Tema celibata je bila med zborovanjem deležna različnih ocen. Njegovo vrednost vsi cenijo kot bogato preroško in globoko pričevanje o Kristusu. Poročilo med tem pravi, da se nekateri sprašujejo, »ali bi se morala njegova teološka primernost za duhovniško službo nujno prevesti v disciplinsko obveznost v latinski Cerkvi, predvsem v cerkvenih in kulturnih kontekstih, ki to otežujejo. Ta razprava ni nova, vendar zahteva nadaljnjo obravnavo«.

O liku in vlogi škofa

Veliko so razmišljali o liku in vlogi škofa, ki je poklican, da je zgled sinodalnosti z izvajanjem »soodgovornosti«, ki jo razumemo kot vpletenost drugih akterjev znotraj škofije in duhovščine, da bi olajšal breme »administrativnih in pravnih obveznosti«, ki lahko ovirajo njegovo poslanstvo. Ob tem škof ne najde vedno človeške in duhovne podpore, ki jo potrebuje. Pri vprašanju zlorab, so – tako navaja poročilo – pogosto postavljeni »v težko situacijo, ko morajo usklajevati vlogo očeta z vlogo sodnika«, zato poročilo podpira raziskovanje »primernosti dodelitve sodne naloge drugemu organu«.

Ena od skupin pri delu. FOTO: Vatican Media

Poslušanje tistih, ki zaradi spolne identitete čutijo, da so odrinjeni

Poročilo med drugim vabi k poslušanju in spremljanju »ljudi, ki se zaradi svojega zakonskega statusa, identitete ali spolnosti počutijo marginalizirane ali izključene iz Cerkve. V skupščini je bilo čutiti globok občutek ljubezni, usmiljenja in sočutja do tistih, ki so ali se čutijo prizadete ali zanemarjene s strani Cerkve, ki želijo kraj, ki bi ga lahko imenovali 'dom', kjer se lahko počutijo varne, slišane in spoštovane in jih ne bi bilo strah obsojanja«.

Poligamija na afriški celini

Glede na izkušnje, o katerih so v sinodalni dvorani poročali nekateri člani sinode iz Afrike, SECAM (Simpozij škofovskih konferenc Afrike in Madagaskarja) poziva k spodbujanju »teološkega in pastoralnega razločevanja na temo poligamije in spremljanja ljudi v poligamnih zvezah, ki iščejo vero«.

Digitalna kultura v današnjem svetu

Končno poročilo se dotika tudi digitalnega okolja. »Na nas je, da dosežemo današnjo kulturo v vseh prostorih, kjer ljudje iščejo smisel in ljubezen, vključno s prostori, v katere vstopajo prek mobilnih telefonov in tablic,« pri čemer ne pozabite, da splet »lahko povzroči tudi škodo in poškodbe, na primer z ustrahovanjem, dezinformacijami, spolnim izkoriščanjem in zasvojenostjo«. Poročilo zato dodaja: »Nujno je treba razmisliti, kako lahko krščanska skupnost podpira družine pri zagotavljanju, da spletni prostor ni le varen, ampak tudi duhovno oživljajoč.«

Ljubezen do Boga in bližnjega je srce vsega

Ob zaključku sinode je papež Frančišek dopoldne vodil sklepno mašo skoraj enomesečne generalne skupščine škofovske sinode govoril. V homiliji je spomnil, kako so udeleženci sinode »izkusili ljubečo Gospodovo navzočnost in odkrili lepoto bratstva«.