Partizani in druge oborožene skupine, ki jih je med drugo svetovno vojna na Slovenskem organizirala Komunistična par­tija Slovenije, so med vojno ubili več kot 5.900 Slovencev civilistov. Vpreženi so bili v strahotno revolucionarno morijo, njihove žrtve pa so še danes, osemdeset let po vojni, skrajno diskriminirane. Slovenska država je zavarovala le tiste, ki so bili na strani komunistične revolucije, in torej tudi mnogi med njimi zločinci, žrtve revolucije pa so izobčene.

Vasja Majhen, sorodnik osebe, ki so jo med drugo svetovno vojno po nedolžnem (iz političnih razlogov) ubili partizani na Štajerskem, je leta 2005 na državni zbor naslovil osnutek besedila zakona o žrtvah partizanskih pobojev. V njem je uvodoma zapisal, da državni zbor Republike Slovenije, izhajajoč iz »temeljnih civilizacijskih načel, zlasti iz prepovedi odvzema življenja, spoštovanja sočloveka, njegovega dostojanstva in osebnosti ter pravil pravne države, mednarodnih dogovorov in pravil ravnanja v času vojne«, sprejema ta zakon v opomin, da pripadniki slovenske vojske podobno kot v drugi svetovni vojni v prihodnje ne bi izvajali nasilja nad nedolžnimi (nič krivimi) osebami.

Spomenica o partizanskem »početju«

Skupaj z zakonom naj bi bila sprejeta tudi spomenica, s katero bi ugotovili, da pripadniki slovenske partizanske vojske niso imeli nobenega razumnega in stvarno opravičljivega razloga za nasilje in ubijanje nedolžnih oseb in soborcev v času druge svetovne vojne, kar je bilo v nasprotju s splošno priznanimi civilizacijskimi načeli, pravili pravne države, mednarodnimi konvencijami ter prepovedjo mučenja in krutega ravnanja v času vojne. Z njo naj bi obsodili nasilje slovenske partizanske vojske in poboje najmanj 4.098 /leta 2005, leta 2024 je ta številka nad 5.900/ nedolžnih oseb in soborcev zato, da ne bo dvoma, da je ubijanje nič krivih oseb med vojno, zlasti sonarodnjakov, neopravičljivo. Zadolžili bi tudi predsednika Republike Slovenije, da posmrtno odlikuje po krivem pobite osebe med drugo svetovno vojno s strani pripadnikov slovenske partizanske vojske in njihovih sodelavcev.

V »zunajsodnih postopkih«? Kakšni pa so bili partizanski sodni postopki?

V osnutku zakona o žrtvah partizanskih pobojev so žrtve partizanskih pobojev opredelili na naslednji način: »Žrtev partizanskih pobojev je državljan Republike Slovenije, ki je bil med drugo svetovno vojno izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom slovenske partizanske vojske in njenih sodelavcev.« Kot čas druge svetovne vojne so predlagali obdobje od 27. marca 1941 do 15. maja 1945.

Nasilno dejanje partizanske vojske so opredelili v drugem členu: »Pod nasilnim dejanjem partizanske vojske v obdobju druge svetovne vojne se razume vsako ravnanje v nasprotju s splošno priznanimi civilizacijskimi načeli, pravili pravne države in mednarodnimi konvencijami, zlasti o zaščiti vseh oseb pred mučenjem in drugimi oblikami okrutnega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja ter vojnim pravom.

Poboj je nasilno dejanje pripadnikov slovenske partizanske vojske, s katerim so nič krivim osebam in udeležencem vojne v zunajsodnih postopkih odvzeli življenje.«

V »zunajsodnih postopkih«? Kakšni pa so bili partizanski sodni postopki? Ni jih bilo, ker jih ni moglo biti. Partizani so bili paravojska komunistov. Bili so teroristi. Nikakršne legalnosti in legitimnosti niso imeli.

Spomenik »NOB« sredi Žalca – kljub 34 letom demokracije. FOTO: Ivo Žajdela

Ljudi niso pobili, ampak so jih ubili

Upravičenci do odškodnine so svojci pobitih oseb /ljudi niso pobili, ampak so jih ubili, op. I. Ž./ po določilih drugega poglavja zakona o dedovanju, brez omejitev o povečanju ali zmanj­šanju dednega deleža. Predlagana je tudi obveznost države, da ubite osebe s strani slovenske partizanske vojske v zunajsodnih postopkih posmrtno odlikujejo s častnim znakom svobode Republike Slovenije.

Ubite osebe vpišejo v ustrezne matične knjige (državljansko, rojstno in knjigo umrlih). Na listini o podelitvi odlikovanja in na vseh izdanih listinah za ubitega svojca se obvezno pripiše »pobit s strani slovenske partizanske vojske«. Na koncu predloga zakona so dodali tudi nekaj prehodnih in končnih določb, v katerih so opredelili obveznosti državnih organov. Med njimi je takšna, ki govori o tem, da delavcem pristojnih služb ministrstva, ki ne izstavijo zahtevanih listin iz določil tega zakona, preneha delovno razmerje zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti.

Razlogi za zakon o zločinih partizanov

Predlagatelj za sprejetje tega zakona je navedel naslednje razloge: »Po 3. odstavku 50. člena Ustave Republike Slovenije je žrtvam vojnega nasilja zagotovljeno posebno varstvo v skladu z zakonom. Tako varstvo pa ni zagotovljeno najmanj 4.098 pobitim osebam – žrtvam nasilja slovenske partizanske vojske v že sprejetih zakonih: zakonu o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) in v zakonu o popravi krivic (ZPKri) – ter njihovim svojcem. Zakonodajalec z zavestnim sprenevedanjem in sprevračanjem zgodovinskih resnic grobo krši pravico posameznika do zakonske zveze in družine iz 53. člena URS in do svobodnega odločanja o rojstvih otrok iz 55. člena URS ter pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena URS. Glede na navedeno, doslej necelovito zakonsko statusno opredelitev žrtev vojnega nasilja in povzročiteljev vojnega nasilja, se s predlaganim zakonom izničuje neenakost pred zakonom (14. člen URS) ter spodbujanje k neenakosti in nestrpnosti ter razpihovanje rasnega in drugih vrst sovraštva med državljani Republike Slovenije (63. člen URS).«

Na račun »borcev« in njihovih »prireditev«

Med cilje in načela zakona je predlagatelj Vasja Majhen zapisal. »Temeljno načelo predlaganega zakona o žrtvah partizanskih pobojev (ZZPartP) je izenačitev žrtev vojnega nasilja, saj je bila država med vojno dolžna skrbeti za svoje državljane, ne pa jih pobijati zaradi 'vaških zdrah'. V nobenem primeru pa ni imela pravice opustiti skrb za prevzete obveznosti, to je spoštovati splošno priznana civilizacijska načela, pravila pravne države, mednarodne konvencije ter tedaj veljavno vojno pravo.

Predlagani zakon zato določa, da je žrtev partizanskih pobojev (vojnega nasilja) oseba, ki so jo člani slovenske partizanske vojske pobili v času vojne zaradi političnih, rasnih, verskih in drugih osebnih razlogov sadističnih pobijalcev.

»Pri poboju gre za odvzem življenja z mučenjem na okruten način, zato so med žrtve vojne upravičeno uvrščeni svojci pobitih, saj so po ustavi upravičeni do zadoščenja.«

Predlagatelj meni, da za izvedbo predlaganega zakona ne bodo potrebna dodatna finančna sredstva v proračunu. »Ta sredstva se bodo pridobila z ukinitvijo dotacij iz proračuna RS Zvezi združenj borcev NOV ter s prepovedjo občinam za izvedbo prireditev ob 60. obletnici osvoboditve /leta 2005/, na katerih del ogorčene borčevske populacije s predsednikom ZZB na čelu razpihuje sovraštvo in nestrpnost med Slovenci.«

Obrazložitev zakona

Potrebo po tem zakonu je predlagatelj Vasja Majhen obrazložil z naslednjimi argumenti. Z zakonom se bo odpravilo »načelo neenakega obravnavanja enakih dejanskih stanov brez razumnega in upravičenega stvarnega razloga, ki ga zagovarja varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek. Po tem njegovem stališču ima zakonodajalec pravico arbitrarno odločati o ne/enakosti stanov in uzakoniti pravico do pobijanja v zunajsodnih postopkih.

Odpravlja se tudi načelo ustrežljivih sodnikov (tudi ustavnih – Janeza Čebulja, Cirila Ribičiča in Jožeta Tratnika), ki zakonodajalca niso opozorili na protiustavnost sprejetih zakonov o žrtvah vojnega nasilja in o popravi krivic.«

Čeprav so videli splošni interes za prostocarinske prodajalne, pa zaradi nepriznavanja splošnih civilizacijskih načel, pravil pravne države, mednarodnih konvencij ter vojnega prava niso priznali »splošnega interesa svojcem« žrtev partizanskih pobojev, je zapisal Majhen. V osnutku je zapisal, da je »največje neznanje prav pri sedanjem predsedniku ustavnega sodišča, ki za zunajsodni poboj nedolžnega državljana uporablja pojem usmrtitev (ki pomeni izvršitev – nekoč – najvišje mogoče izrečene kazni: smrtne kazni, ki se je lahko izrekla le v primerih najhujših kaznivih dejanj).«

Spomenik »NOB« v Pivki – kljub 34 letom demokracije. FOTO: Ivo Žajdela

Ne »usmrtitev« in ne »zunajsodni poboj«, ampak umor

Komentar leta 2024: Seveda, izraz »usmrtitev« za zločinski partizanski umor je seveda naravnost nor, vendar tudi termin »zunajsodni poboj« ni (bil) dosti boljši. Ker, kakšen pa je sodni poboj? Ga ni. V pravni in demokratični državi sodišče kriminalca obsodi na smrt, določeni organ pa nato izvede smrtno obsodbo oziroma kazen (z usmrtitvijo, ne pa pobojem). Sintagmo »zunajsodni poboj« uporabljajo tisti, ki se izogibajo jasnim in natančnim izrazom, je torej vsiljen nadomestni izraz za umor (ne pa pomor, tu opozarjam na pripono po, ki služi omilitvi izraza in je, žal, v vsesplošni uporabi).

Izrazito neenak položaj ubitih

Predlagatelj zakona o žrtvah partizanskih pobojev Vasja Majhen je na koncu navedel morda še najmočnejši argument za ta zakon, saj je z njim opozoril na ekscesnost našega sodstva, ki je še kar naprej – kljub petnajstim letom demokracije /leta 2005/, konca komunizma, ohra­njanja revolucionarnih tradicij – tičalo v rdeči komunistični preteklosti. Zapisal je, da enako »neznanje (ali koruptivnost!) izpričuje tudi senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v upravnem sporu za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja«, ki je zavrnitev pritožbe otroka ubitega očeta utemeljeval z naslednjimi besedami: »Na drugačno odločitev v predmetni zadevi ne morejo vplivati tožnikove navedbe, da je bil tožnikov oče s strani partizanov po krivici in brez sojenja usmrčen (!?), saj takega nasilnega dejanja kljub njegovi protipravnosti ni mogoče šteti za nasilje okupatorja oziroma njegovih sodelavcev v smislu ZZVN. V zvezi s pritožbenimi ugovori, da so določbe ZZVN krivične, ker spravljajo žrtve vojnega nasilja v neenak položaj (iz česar bi sledilo, da tožnik ugovarja, da so v nasprotju z ustavo Republike Slovenije), pa sodišče pripominja, da je tovrstna presoja v pristojnosti ustavnega sodišča.« Vsemogoče izgovore so iskali, da bi ščitili svoje »politične« očete – morilce.

Čisto na koncu je predlagatelj osnutka zakona o žrtvah partizanskih pobojev h gornjemu dodal, da je k utemeljitvi senata Vrhovnega sodišča RS treba dodati le, da doslej še ni odprlo ustave RS, ki določa (1. odst. 156. člena URS – postopek za presojo ustavnosti in zakonitosti): »Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem.«

Spomenik »NOB« v Pivki – kljub 34 letom demokracije. FOTO: Ivo Žajdela

Dvojni partizanski (vele) zločin

Naj dodam h gornjemu leta 2024. Kot smo videli, je v času sprejemanja t. i. vojnih zakonov leta 2005 Vasja Majhen, sorodnik osebe, ki so jo med drugo svetovno vojno ubili partizani na Štajerskem, na državni zbor naslovil osnutek besedila zakona o žrtvah partizanskih pobojev. Seveda se je bilo nujno odzivati na t. i. vojne zakone, ki so jih sprejemali v parlamentu in so bili izrazito pomanjkljivi in diskriminatorni. Predvsem pa so bili polni temeljnih neresnic o dejanskem dogajanju med drugo svetovno vojno na Slovenskem.

Levičarji so zakone napisali tako, da so komunistično partizansko vojsko prikazali kot legalno in legitimno. Tako velja še 20 let kasneje. Toda to je bila paravojska komunistov, ki so izkoristili okupacijo Slovenije, da so terorizirali in pod oznako revolucije ubijali Slovence. Šlo je za podvojeno zločinstvo: za zločine same po sebi in za zločin, ker so za osnovni zločin izkoristili okupacijo oziroma njeno posledico, nemoč civilistov, ki so bili v okupacijskih razmerah pravno nezaščiteni. Dvojni (vele) zločin torej.

Šlo je za komunistični terorizem najhujših razsežnosti

Komunisti niso imeli nikakršne pravne legitimnosti početi nasilja nad Slovenci. Od začetka vojne so sistematično propagandno črnili tradicionalno družbeno strukturo in ubijali ljudi. Samo med vojno so umorili več kot 5.900 Slovencev civilistov. S to nepopisno pokvarjeno morijo so povzročili – spet v izrazito neugodnih pogojih sovražne okupacije – odpor proti temu svojemu zločinstvu. Nekateri to povsem nepravilno poimenujejo »državljanski spopad«, »državljanska vojna«. Če en akter napada, ubija, grozi, ropa itd., napadeni in uničevani pa so se prisiljeni braniti, to nikakor ne more biti »državljanska vojna«. Šlo je za komunistični terorizem najhujših razsežnosti in to je natančen izraz za »dogajanje« v Sloveniji med drugo svetovno vojno.

Ivo Žajdela, Zakon za zamolčane, zakon o žrtvah vojnega nasilja, Demokracija, 19. 5. 2005

1/4