Inštitut Karantanija in Inštitut Nove revije – zavod za humanistiko sta izdala prevod pripovedi ruskega (židovskega) avtorja Vasilija Grossmana Vse teče.

Vasilij Semjonovič Grossman (1905–1964) se je rodil v izobraženi judovski družini v Berdičevu v osrednji Ukrajini. Po izobrazbi kemik je sredi 30. let spremenil kariero in se posvetil pisanju. Literarni prvenec je objavil leta 1928, prvi večji uspeh pa je doživel z zgodbo V mestu Berdičev. V naslednjih letih je izšlo nekaj zbornikov njegovih pripovedi, leta 1937 pa je s sprejetjem v Zvezo sovjetskih pisateljev dosegel vrhunec uradne sprejemljivosti in priznanja.

Ob izbruhu vojne se je javil prostovoljno in postal dopisnik glasila sovjetskih oboroženih sil Rdeča zvezda. Nekaterih njegovih sporočil z bojišč niso objavili, ker so jih ustavili cenzorji ali sam Stalin. Verjetno niso hoteli posebej poudarjati trpljenja posameznega naroda, obenem pa so se bali, da bi prišlo na dan sodelovanje sovjetskega prebivalstva pri iztrebljanju Judov.

Zaplemba romana Življenje in usoda

Leta 1946 so raztrgali njegovo igro Je mogoče verjeti Pitagorejcem, leta 1949 pa so uničili vse natisnjene izvode Črne knjige, ki je bila posvečena genocidu nad Judi. To je Grossmana posebej prizadelo, saj ni mogel preboleti smrti matere, ki so jo nacisti ubili, ko so zasedli Berdičev in ga »očistili Judov«. Njen lik lahko srečamo tako v knjigi Življenje in usoda in tudi v noveli Vse teče.

Kljub nekaterim začetnim težavam se je zdelo, da bo roman Za pravično stran dobro sprejet. Že nekaj tednov po izidu se je situacija drastično spremenila. Različni avtorji so Grossmana obtoževali diverzije.

Februarja 1961 so mu preiskovalci zaplenili vse, kar je bilo v zvezi z romanom Življenje in usoda. Roman so prvič objavili v Švici leta 1980, v Sovjetski zvezi pa leta 1988, kjer je vzbudil veliko pozornosti in razburjenja. Leta 1990 so objavili celotno besedilo romana, skupaj z deli, ki jih prva izdaja ni mogla upoštevati. Od leta 1995 imamo tudi slovenski prevod Alenke in Janeza Staniča.

Pripoved o dveh Rusijah

Novela Vse teče govori o dveh Rusijah, tisti, ki je bila zaprta, in tisti, ki je zapirala. V Sovjetski zvezi je knjiga uradno izšla leta 1989, v času Gorbačovove glasnosti – potem ko je že bila objavljena v nemškem prevodu leta 1970 in v številnih samizdatih. Sprožila je vrsto kritičnih razprav in pripomogla k svobodi tiska v takrat še vedno totalitarni državi.

Vse teče je zgodba o Ivanu Grigorjeviču, ki je prebil trideset let v gulagu, ker je kot študent na univerzi nastopil proti diktaturi in izjavil, »da je svoboda dobrina, enaka življenju, in da omejevanje svobode pohablja ljudi podobno kot udarci sekire, ki sekajo prste ali ušesa, uničenje svobode pa je enako umoru«.

Svoboda skuša ubežati nasilju nesvobode

Grossmanovo temeljno misel, ki je kot vodilni motiv navzoča v celotnem delu, izreče glavni junak Ivan Grigorjevič, ko pravi: »Moja vera, da je zgodovina ljudi zgodovina svobode, od manjše k večji; zgodovina vsega življenja od amebe do človeškega rodu je zgodovina svobode, prehod od manjše svobode k veliki svobodi, da, tudi samo življenje je svoboda.«

Svoboda je za Grossmana kot življenje, ki skuša ubežati nasilju nesvobode in ohraniti človeško dostojanstvo tudi v najbolj okrutnih okoljih perverzne in samopašne oblasti. »In vendar so bili ljudje samo ljudje. In čudna, čudovita stvar: naj so hoteli ali ne, niso pustili, da bi svoboda umrla; celo najhujši med njimi so jo čuvali v svojih strašnih, pohabljenih in vendar človeških dušah,« razmišlja Ivan Grigorjevič, ki najde uresničitev svoje svobode v razumevanju in odpuščanju vsem tistim, ki so ga po krivem ovadili, ga preganjali in mučili ter mu uničili življenje.

Zgodba o svobodi in človeškem dostojanstvu

Vasilij Grossman je postavil zgodbo o svobodi in človeškem dostojanstvu v verjetno najtemnejšo stran, kot jo imenuje, »tisočletne zgodovine ruske sužnosti«, v čas stalinskega nasilja, ki ga je omogočala totalitarna ideologija in udejanjala vsemogočna policijska država. Svobode ni jemala posamezniku le s tem, da ga je poslala v delovno taborišče, v katerem so ga ubijali mraz, lakota, težko delo, kriminalci, ki so se po mili volji izživljali nad političnimi zaporniki, samopašna in koruptna taboriščna uprava, okrutni stražarji itd.

Svobodo je jemala tudi s tem, da je v človeku spodbujala najbolj nizkotne instinkte: ovaduštvo, lažnivost, neiskrenost, hinavščino in strahopetnost. Če je hotel preživeti, je moral ovajati, podpisovati lažnive obsodbe, pisma podpore različnim nečednostim, kot pripadnik varnostnih organov mučiti in ubijati itd. In vendar so se tudi v tej trdi noči človečnosti in svobode našli ljudje, ki niso plesali po notah nasilnega sistema in so v svojih besedah in ravnanjih za prihodnje rodove ohranili plamenček svobodomiselnosti in človeškega dostojanstva.

Sistem, ki spodbuja slaba nagnjenja

Mestoma neenakomeren tek pripovedi kaže na to, da besedilo novele Vse teče ni bilo dokončano. Glede na to, da je skušal ovrednotiti sistem, ki so ga vzpostavili boljševiki, kot tak, in da je skušal predvsem priti do dna vprašanju, od kod toliko sovraštva, nesmiselnega ubijanja, krutosti, drobljenja človeške osebnosti, pripravljenosti izdajati zločinska povelja in slepe pokorščine pri njihovem izvrševanju, slepe vere in hkrati nezlomljivega upanja tistih najmočnejših, ugotovimo, da je vsebina novele zadnja resnica, do katere se je Grossman dokopal v svojem razgibanem in preizkušenj polnem življenju. Verjetno je pomenilo spoznanje, da vzrok za vse hudo ni samo v posameznih ljudeh, temveč tudi v sistemu, ki spodbuja njihova slaba nagnjenja, največjo revizijo Grossmanove vere v Lenina in revolucijo.

Nacistična hudodelstva, holokavst, gladomor, gulagi

Grossmanovo široko zasnovano literarno ustvarjanje, ki se je spopadalo z različnimi vidiki zla, je bilo za avtorja nedvomno hudo breme. Neverjetno je, da se je isti človek tako poglobljeno, pogumno in odkrito soočil z verjetno najhujšimi zablodami in zločini dvajsetega stoletja: z nacističnimi vojnimi hudodelstvi, s holokavstom, z gladomorom in z gulagi. Iz njegovih besedil je razvidno, da mu je razmišljanje o naravi, vzrokih in posledicah teh zablod povzročalo nepopisno trpljenje, ki ga je lahko prenesel le, če je lahko svoje breme delil z drugimi.

Vasilij Grossman leta 1945

To je lepo prikazal v noveli Vse teče, ko si tako Ivan Grigorjevič kot Ana Sergejevna neznosno težko breme svoje preteklosti lajšata s tem, da drug drugemu zaupno in s čistim srcem pripovedujeta svoje skrite misli in spoznanja. V tej luči lahko razumemo, kakšen udarec je pomenila za Grossmana zaplemba njegovega najpomembnejšega dela, romana Življenje in usoda, oziroma prepoved njegove objave.

V ugotovitvi Ivana Grigorjeviča, da za njim ne bo ostalo nič, lahko zato prepoznamo tudi obupano misel samega avtorja, ki je vse bolj verjel, da je njegovo Življenje in usoda dokončno izgubljeno. Verjetno ni vedel, da je samizdat poskrbel za to, da preiskovalci niso našli vseh izvodov rokopisa.

Grossmanovo soočanje s človekovo šibkostjo

Tudi v tej luči lahko razumemo odkritost in neposrednost novele Vse teče. Zdi se, da je avtor premagal še zadnji kanček strahu, in da je hotel v slutnji bližnje smrti povedati resnico, do katere se je dokopal, jo razmislil in prepoznal kot nedvomno. Verjetno je prav v tej resnici videl svojo dokončno osvoboditev. V zgodbi Ivana Grigorjeviča lahko namreč vidimo tudi zgodbo Vasilija Grossmana.

Tudi občutek lastne krivde, ker je nekoč sodeloval z zločinskim režimom, je bil verjetno eden od razlogov za Grossmanovo brezkompromisno soočanje s človekovo šibkostjo, z njegovo nagnjenostjo k slabemu ter s pripravljenostjo popustiti pred pritiski. To razumevanje globin človeške duše je bilo verjetno vzrok tudi nenavadni prizanesljivosti pri sojenju različnim Judežem, ki ga opisuje v noveli Vse teče.

Poskus razumevanja človeških vzgibov

Kot je v spremni besedi spomnil prevajalec Janez Kranjc, Grossman ni bil zgodovinar. »Zato v njegovem besedilu ne gre za zgodovinsko vrednotenje preteklosti. Zgodovina je okvir, znotraj katerega se pletejo človeške usode, je lupina, v kateri se gnete in vzhaja testo človeškega življenja, je tehtnica, ki tehta dobra in slaba dela posameznika in skupnosti.

Vrednost Grossmanove zgodbe torej ni v opisu zgodovinskih dogodkov, temveč v poskusu razumevanja človeških vzgibov, ki so jih porodili. V ospredju je človek v vsej svoji veličini in slabosti.

Človek, ki lahko s svojim fanatizmom in sovraštvom povzroči nepopisno trpljenje, človek, ki lahko s preveliko poslušnostjo postane orodje, človek, ki lahko v svoji abstraktni teoriji pozabi na resničnega človeka, ki nikoli ne more biti čisto tak, kot ga skušajo oblikovati abstraktno zasnovane teorije in sistemi.«

Kaj je prav in kaj ne

Grossman je neizprosen umetnik, ki gleda življenje in ljudi take, kot so, z vsemi njihovimi napakami in kakovostmi, z vsemi svetlimi in temnimi platmi. Ob tem si je ves čas prizadeval pokazati, kaj od tega je prav in kaj ne. V tem je zanj lepota in moč življenja.
Kot je zapisal v svoji zgodbi Vse dobro je »najvišji človeški dar dar lepote duše, velikodušnosti in plemenitosti ter osebnega poguma v imenu dobrega«.