Mašo je daroval nadškof Stanislav Zore, ki je tudi blagoslovil novo kapelo, ki so jo postavili na mestu mučeništva v njegov spomin.

»V spominu tega kraja in v spominu v vaših srcih«

Nadškof Zore se je zahvalil Zaplanincem in Vrhničanom, da so na tem mestu mučeništva, daritve življenja, obudili spomin na župnika Jožefa Geohelija, ki je umrl mučeniške smrti 27. julija 1942.

Dejal je, da se jim zahvaljuje zato, ker duhovniki včasih doživljajo neko posebno usodo, bolj ali manj vstopijo v življenje občestva, župnije, in se jih spominja tista generacija, rod, ki so neposredno z njim sodelovali, morda še naslednji rod, potem pa ugasnejo v spominu. To je usoda človeka. Zato se včasih zgodi, da je duhovnikov grob pozabljen in zapuščen.

»Vaš gospod župnik Jože Geoheli pa ostaja živ, v spominu tega kraja in v spominu v vaših srcih. V pripovedovanju o njem, ki ga izročate drug drugemu, ki ga starejše generacije predajajo mlajšim, v spominu te kapele ter v vaše domove in zavest preko knjige, ki je bila napisana ob 80. obletnici njegove smrti.«

Spomnil je tudi, da je novomašnik Geoheli za svoje novomašno vabilo izbral besedi resnica in življenje.

Nadškof Stanislav Zore med pridigo. FOTO: Peter Hladnik

Kdo je bil umorjeni župnik iz Zaplane Jože Geoheli?

Jože Geoheli je na svet prijokal že pred prvo sve­tovno vojno, 8. marca 1911, v Notranjih Go­ricah na Ljubljanskem barju.

Po osnovni šoli je bil sprejet na klasično gim­nazijo v Ljubljani, kamor se je vseh osem let vozil z vlakom. V zadnjih gimnazijskih letih se je odločil za duhovniški poklic.

Novo mašo je po duhovniškem posvečenju, 7. julija, imel 14. julija 1935 na Vrhniki, ne v domači župniji Brezovica. Kot prvi kraj duhovniškega služenja mu je škof Gregorij Rožman kmalu po novi maši zaupal mesto kaplana v župniji Toplice na Dolenj­skem.

Po štirih letih in pol so ga v začetku leta 1940 kot župnijskega upravitelja premestili na župnijo Zaplana pri Vrhniki.

Somaševanje je vodil nadškof Stanislav Zore. FOTO: Peter Hladnik

Njegova ljubezen do vsega slovenskega je bila neizmerna

Da bi si olajšal pastoralno delo na hribovitih tleh zaplaninske župnije, si je kupil motorno kolo, v navdušenje mladih in začudenje starejših faranov.

Geoheli je razmišljal tudi o potrebah pri­hod­nosti. Načrtoval je graditev doma za katoliško mladino, že začel zbirati denar, a se je namera zaradi prihajajočih zapletov kma­lu končala. Njegova ljubezen do vsega slovenskega je bila »neizmerna«, je dejal ob grobu njegov prijatelj, odvetnik dr. Mar­jan Marolt.

Z italijansko okupacijo aprila 1941, in nato v jeseni z začetkom komunistične re­volucije, se je za župnijskega upravitelja Geohelija začela zadnja, a najbolj grenka doba duhovniškega delovanja.

Partizanski vodja Škra­bar naj bi bil glavni krivec Geohelijeve smrti

Jože Geoheli se je moral odločiti. V pridigah ni hotel javno žigosati partizanskega ali okupatorskega nasilja, pač pa je iskal stike z obema stranema ter posredoval za svoje župljane in jim tako skušal reševati življenja.

Spomladi 1942 je šel v najbližje partizansko taborišče ter tam svoje fante in njih vodje prepričeval, naj se vrnejo domov. Pot v taborišče mu je kazalo domače dekle. V župnišču pa se je tiste čase večkrat oglasil partizanski vodja Škra­bar – ki naj bi bil glavni krivec njegove smrti – in Geoheliju dajal celo neka zagotovila, da se mu ne bo nič zgodilo. Tako poroča Kronika župnije Zaplana. Pisec kroni­ke, župni upravitelj Jenko Alojzij, je nadaljeval: »Ko sem prišel skupaj z Geohelijem, ... mi je dejal, da se dobro razume s partizani«.

Nadškof Zore pred križem, krajem mučeniške smrti župnika Jožefa Geohelija. FOTO: Peter Hladnik

Vrhniški dekan Janez Burnik: »hudo je v Zaplani, kakor v Španiji«

Geoheli pa je 17. julija šel tudi na italijansko komando v Logatec in dobil zagotovilo: »Če bi partizani koga nasilno odpeljali, naj ta skuša od partizanov pobegniti ... Italijanska vojska mu bo orožje zasegla, njega pa spravila na varno.«

Vendar Geoheli ne enim ne drugim ni prav verjel. Še na dan, preden so ga partizani nasilno odgnali, je svojemu sobratu duhov­niku potožil, kako se boji, da bi mu partizani s silo odpeljali fante v gozd ali pa da bi jih Italijani iz Logatca in Vrhnike polovili ter jih poslali v koncentracijsko taborišče na otok Rab. »Rekel mi je«, je poročal vrhniški dekan Janez Burnik, »hudo je v Zaplani, kakor v Španiji«. Svetoval sem mu: »Ne hodite gor!« in odgovoril mi je zopet kratko: »Ne smem jih pustiti samih, vse bi mi zbegali. Grem, pa naj se zgodi kar hoče!« »In zgodilo se je, kar se je zgodilo,« je dodal dekan Burnik ...

Umor Petra Šin­kovca v Češirkovem gozdu nad Podlipo

Še tisti večer, 25. julija, v noči s sobote na nedeljo, po opisu v Kroniki župnije Zaplana, napisani konec leta 1942, »so partizani na­re­dili preiskavo pri Petrčku (Zaplana 48) ter odpeljali s seboj Šinkovca Janeza. Ta je ušel po bregu v Majerjevo grapo. Zato pa so partizani odvedli njegovega očeta, Petra Šin­kovca, krojača, ter ga umorili ter pokopali v Češirkovem gozdu nad Podlipo ...

Domači so vest o ugrabitvi očeta sporočili v župnišče in g. Geoheli je šel s kolesom v Logatec ter italijansko vojaško oblast prosil za zaščito prebivalstva. Po pripovedovanju domačinov so Italijani obljubili, da bodo prišli takoj popoldne, bila je nedelja, dne 26. julija 1942.«

»Geoheli se je vrnil v Zaplano, opravil nedeljsko sveto mašo, namesto pridige pa je samo prosil farane: Molite, veliko molite!«

Nova kapela v Vranjih pečinah. FOTO: Peter Hladnik

Partizanski vdor v župnišče, ugrabitev, ropanje ...

»Popoldne so se že začeli zbirati okrog cer­kve v Zaplani partizani, v gostilni Mesec so bili zbrani tudi domači fantje, župnik pa je še vedno čakal Italijane, ki naj bi naredili red in magari oborožili domače ljudi, da se branijo. Seveda Italijani niso držali besede. Tako odgovornost gotovo pada nanje.«

»Zvečer ob mraku so partizani začeli stre­ljati v župnišče, kjer je bil Geoheli z družino (oče, mačeha, sestra) prav pri večerji ... Žup­nišče je bilo precej poškodovano ... Nato jih je nekaj vdrlo v župnišče in eden je (men­da župnikov sošolec z Vrhnike) ustrelil v kuhinjo. Strel je zadel župnika v bok. Sicer se je skril v stransko sobo, a partizani so ga kmalu našli. Partizanke so ga obvezale (po tej obvezi so ga kasneje spoznali), nato pa so ga odgnali s seboj v gozd.« »Njegova sestra Angela je skočila skozi okno s prvega nadstropja in ušla. Seveda so 'tovariši' popili vino, izropali vse župnikovo pre­moženje, ugrabili tudi ves cerkveni denar, zaklali prašiča ... V gozd sta bila odgnana 'na zaslišanje' tudi Modrijan Mirko iz Zaplane 61 in Kogovšek Ivan iz Zaplane 64. Oba so izpustili, župnika pa ne.«

Nova kapela v Vranjih pečinah. FOTO: Peter Hladnik

»Še istega dne proti večeru smo ga likvidirali«

Zadnje ure Geohelijevega življenja je opisal partizanski očividec, priča in akter tega dogajanja:

»Župnik se je počasi prestopal za nami in je neprestano stokal, kakšni smo, da ga vodimo s seboj, ko vendar lahko vsi farani povedo, da se je držal le svojega pastirskega dela.

Še pred dnem smo dospeli v taborišče ... Okrog osmih zjutraj so prišli še nekateri drugi terenci v naš tabor. Odpeljali so ga kakih sto metrov iz taborišča in se tu z njim skoraj ves dopoldan zadržali ... Pri zasliševanju ni skoraj nič priznal ... Okrog poldne se je štab bataljona dolgo posvetoval in nazadnje sklenil, da se mu izreče smrtna ka­zen. Ponudili so mu kosilo, pa je odklonil. Večkrat smo ga obkolili in ga kaj spraševali. Tu in tam nas je skromno opomnil, da smo daleč zašli, ker smo tako pozabili na boga in se tako sami ločili od poštenega ljudstva, ki ima brezmejno zaupanje v vsemogočnega. Nekateri smo se mu na take bese­de smejali ... V rokah je držal svoj brevir /prav: rožni venec/ in neprestano molil in vzdigoval oči proti nebu ... Še istega dne proti večeru smo ga likvidirali ... Čeprav bi ljudem dokazali, da je bil župnik nevaren belogardistični organizator, bi le malokdo odobraval, da smo mu sodili. Že tisto jutro smo prejeli več prošenj in zahtev, naj župnika čim prej vrnemo ... Prebivalci iz Zaplane so nam obljubljali vse, samo da jim vrnemo gospoda. Še tisti, ki so delali z nami, so na vso moč pritiskali na nas.«

 Geohelijev križ v Vranjih pečinah. FOTO: Peter Hladnik

Umorjenega so vrgli preko skalnatega roba v prepad

»V ponedeljek (27. julija) popoldne so Itali­jani napadli partizane v Vranji peči. Seveda­ so morali bežati. Vendar niso pustili, da bi ostal župnik živ, zato so ga ustrelili v glavo, da mu Italijani ne bi nudili kake pomoči. Italijani so se umaknili, partizani so šli spet na svoj 'položaj' in po izjavi nekega ujetega partizana župnik še ni bil mrtev. Zato so ga še tolkli po glavi in ga vrgli preko skalnatega roba v prepad ...«

»Domačini so bili v strahu za župnika, ki je bil zelo priljubljen, zato so (partizani) v gostilni Mesec in drugod govorili, da so ga poslali v bolnišnico 'na Dolenjsko'. Res so nekateri tem besedam verjeli in čakali, kdaj bo Geoheli prišel zdrav nazaj ...«, dokler župnikovega trupla niso našli in identificirali v Vranji peči 29. novembra 1942.

Geohelijev križ v Vranjih pečinah po postavitvi. VIR: Arhiv I. Ž.

Prekop 30. novembra 1942 na pokopališče v Zaplani

»Po župnikovem umoru je bil seveda v Zaplani velik strah, kdaj bodo Italijani prišli požigat. Nekaj fantov so potem ugrabili, gnali so jih v Rovte, od tam pa v Št. Jošt. Tam je bila ustanovljena prva domača četa protikomunističnih borcev. Nato pa so jih poslali v Zaplano ... 22. avgusta so prišli ...«

Truplo umorjenega župnika so 30. novembra 1942 izkopali in prepeljali v Zaplano. Pri komisijskem ogledu je bil navzoč tudi pokojnikov oče. Kronika piše: »Ta je sina hitro spoznal po barvi in črtah hlač, v katerem je bil še ključ (zložljiv, v obliki samokresa) od hišnih vrat župnišča v Zaplani. V hlačnem žepu je bil tudi žepni robec z monogramom G. J. Na trebuhu je bila še obveza, s katero so pokojnega gospoda obvezale partizanke dne 26. julija zvečer ... Tudi zob­je in oblika lobanje so kazali, da je truplo res Geohelijevo. Lobanja je bila dvakrat prestreljena in del lobanje oddrobljen ... Oba strela v glavo sta bila zaradi težke poškodbe možganov in zaradi krvavitve v mož­ganih smrtonosna. Smrt je lahko nastopila takoj ali pa po nezavestnem stanju čez ne­kaj ur«.

Jožef Geoheli. Vir: Arhiv I. Ž.

Partizani so leta 1942 umorili šestnajst duhovnikov

Jože Geoheli je pozabljal na svojo varnost, ni mislil nase, reševal je gola življenja svojih faranov, njih imetje in dobro ime, s tem namenom iskal stike, brez razlike na levo ali desno, tako s komunističnimi partizani kot z okupatorskimi Italijani. Partizani so leta 1942 umorili šestnajst duhovnikov.