Jezus je odgovoril in mu rekel: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: 'Odhajam in pridem k vam.' Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi.« (Jn 14,23–29)

Nekaj, kar se ne sme nikoli več ponoviti. Tako so naši prednamci govorili, ko se je končala velika vojna. To so govorili tudi nam, ko smo o njej poslušali pri urah zgodovine, ker je najbolj neumno ljudstvo, ki se iz zgodovine ni naučilo ničesar, ki se ničesar ne spominja, zato prazniki, zato proslave, zato so nam pred vhodom v Auschwitz potihem šepetali: »Nikoli več. Nikoli več!«

Pozabljivost

In je vendar vojna spet tu, na našem pragu, tretja vojna, ki nam je zelo blizu, če že ne na naših tleh, odkar traja moje kratko življenje, da onih, ki so daleč proč, pozabljeni od oči javnosti, sploh ne omenjamo, kdo še ve za Jemen in Sirijo, kdo za Venezuelo, in tudi ta ukrajinska zgodba bo žal počasi postala nekaj vsakdanjega. In kje je tisti »nikoli več«?

Ljudje pozabljamo, veliko in popolnoma in tudi pomembne stvari, ne samo banalnosti, ne, pomembne stvari pozabljamo, kakor je tista o »nikoli več«, kakor je tista, ki so nas jo učili starši, da je treba vsem ljudem pomagati, vsem, brez razlike, kakor je tista, da se ljudi ne ubija in pika. 

Ljubezen je naša edina prava identiteta.

Brez usodnih »ampak«, ki jih je v našem življenju iz dneva v dan več, ki smo jih – kakor da so odrešeniki naše neupravičene užaljenosti – kot trojanske konje spustili v svoje srce, tiste presnete »ampak«, ki so nam spremenili razumevanje, kaj pomeni »ljubiti« in kaj ne. 

Človekove želje in kdaj tudi zamere so včasih tako močne, da zlahka zamenjamo sovraštvo za ljubezen. In zaslepljeni drvimo v pogubo.

Prebujevalec

Ljudje zato nujno potrebujemo nekoga, ki nas spominja, ki nas dreza in zbada in prebuja v stvari, ki so jasne in nedvoumne, ki jih poznamo od nekdaj, pravi spomin je naša resnična identiteta, in ta je ljubezen med mano in Bogom: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede« (Jn 14,23-24).

Njega je obljubil Jezus, zato mu rečemo »Odrešenik«, »Mesija«, za razliko od političnih mesij ne obljublja udobja, prikimavanja našim kapricam, ampak tistega, kar je resnično potrebno, »Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jn 14,26). 

Vzdrževal bo odnos, vez med Bogom in menoj, ki obstaja, dokler se držim Njegove besede, za vsako ceno bo poskušal obdržati ta odnos, zato nas bo tudi zbadal in utrujal, če bo treba, ker je to življenje in nič drugega, ker živim, dokler sem v stiku z Bogom in pečatom, ki ga je pustil v mojem srcu, z nepopustljivim moralnim zakonom, ki me vedno znova sili v ljubezen.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (20/2022).