Začeli smo s sveto mašo pri Mariji Pomagaj na Brezjah, ki jo je daroval dr. Andrej Marko Poznič. Za glasbeno spremljavo maše sta poskrbeli operna pevka Petra Vrh Vrezec in organistka Vlasta Doležal Rus. Na dvanajstkilometrsko romarsko pot, odeto v zlate jesenske barve, kjer smo med rožnovenske skrivnosti vpletali molitve in srčne prošnje za ozdravitev slovenskega naroda, so nas pospremile precizne misli dr. Pozniča. 

Med drugim je povedal: »Mi smo tukaj, kot kristjani in Slovenci, zbrani v imenu spomina. Spominjamo se najprej vseh zločinov, ki so jih komunisti in njihovi partizani v imenu barbarstva in ateizma storili nad lastnim narodom v najtemnejšem obdobju naše zgodovine – med drugo svetovno vojno in okupacijo. Na oltarju revolucije so žrtvovali naše najboljše može in fante. Pobili so vse tiste, ki bi jim lahko škodovali, ker so bili toliko značajni in pokončni, da so bili pripravljeni njihovo nasilje ustaviti z lastnim življenjem. 

FOTO: Romana Bider

Ko se spominjamo vseh teh zločinov, zaradi katerih se mnogim še danes dvigajo kocine, ker si ne moremo predstavljati, da bi bil naš 'dober in pokoren narod' sposoben rojevati take zločince, take sadiste, take morilce, ki so, pijani od ideologije in moči, nad svojimi sosedi, bližnjimi, nad rojaki izvajali nepojmljive zločine.

Koga ne bi pretreslo poročilo o mučenju kakšnega nedolžnega dekleta, ki se je znašlo na napačnem kraju ob napačnem času, t.j. ko so tam mimo prišli partizani in so si zaželeli malce 'bele krvi'? Kdo se ne bi razjokal ob pobojih celih družin, ki se jih ne bi sramovali niti Džingiskan, Mao ali Stalin, da o Hitlerju niti ne govorimo. Ko moramo tem svetovno znanim krvnikom prištevati še imena kakšnega Slovenca, od Mačka do Kardelja, od Kidriča do bolj majhnih rib, se dotikamo boleče točke naše preteklosti, ker imamo med nami še vedno take, ki se takim ljudem javno klanjajo ali pa romajo v nesrečne Čebine, kjer se je ta zločinska združba ustanovila. 

To je tako boleče, da se danes mnogi brezupno trudijo, da bi vsemu partizanskemu potikanju po gozdovih vrnili 'čast in ugled', ki so ga v desetletjih enoumja in totalitarizma tako sistematično gradili, da so v vsako slovensko vas postavili revoluciji nek patetični pomnik. To je boleče, saj bi zaradi tega morali premnogi svoje stare starše vprašati 'Ali si bil tudi ti zraven?' ali pa 'Zakaj ste dovolili, da so komunisti pobili več partizanov kakor vsi nasprotniki in sovražniki skupaj?'. 

FOTO: Romana Bider

Boleče je, ker bi se premnogi morali soočiti z dejstvom, da so člani njihove družine zločinci, ki jih sicer preganja le lastna vest, a vsa njihova povojna kariera in blagostanje sloni na ropu, požigu in umoru iz časa revolucije, ko je bila Slovenija razdeljena pod oblast štirih okupatorjev, ki je vsak na svoj način hrepenel po tem, da bi nas izbrisal iz obličja zemlje. Pa se je izkazalo, da je največ Slovencev pobil partizanski komunist v imenu svobode in revolucije.

Zbrali smo se torej, da se v resnici in pravici spominjamo vseh teh zločinov in molimo za zločince. Kajti nič ne pomaga, bratje moji, če se pogumno soočamo z bolečimi spomini, če kot kristjani in skladno z zgledom vseh žrtev, torej vseh pomorjenih in njihovih sorodnikov, ne molimo za zločince …«

In res smo molili za vse. Opoldne smo v cerkvici Svete Neže na Brezjah pri Tržiču zmolili Litanije slovenskih mučencev in prižgali svečke našim posvojencem. Nekdo je komentiral: »Verjamem, da smo kaj lepega izmolili ali vsaj klicali blagoslov. Nekaj bo. Upam na čudež …« Vsi mi upamo z njim.