Gospod Inzko, pred dnevi ste sodelovali na konferenci v Celovcu Manjšinska politika – politika od včeraj ali za prihodnost?, kjer ste bili eden od predavateljev. Govorili ste o aktualnem položaju slovenske narodne skupnosti v Avstriji. Kakšen je ta položaj glede na pretekli razvoj?

Poenostavljeno rečeno imamo dva trenda, imamo pa tudi dve travmi. Ena travma so neizpolnjene obljube, saj avstrijske oblasti od leta 1867 ne izpolnjujejo svojih obljub. Morda je ta zakon o osnovnih pravicah, ki govori tudi o »v deželi običajnih jezikih, ki jih država priznava«, še eden najbolj udejanjenih. Nanj so se sklicevali Čehi na Češkem in drugje, pa tudi Slovenci na Kranjskem in Koroškem. Zanimivo je, da ta temeljni zakon še vedno velja in smo tem bolj razočarani, da je nova deželna ustava Koroške zakoličila, da je na Koroškem »deželni jezik nemški«. Sicer pa ta ustava prvič omenja obstoj slovenske narodne skupnosti.

Predstavniki večinskega naroda so marsikaj obljubljali.

Senžermenska državna pogodba iz leta 1919 jamči pravice manjšin, recimo na področju sodstva, pa ni bila nikoli do konca izvedena. Predvsem pa koroški deželni zbor ni držal obljube, dane 28. septembra 1920, torej kratko pred plebiscitom, s katero je zajamčil podporo in obstoj manjšine za večne čase. Ta obljuba ni bila nikoli izpolnjena. Prišlo pa je še hujše. Že nekaj tednov po plebiscitu je tedanji deželni glavar Arthur Lemisch menil, da je treba v eni generaciji spreobrniti odpadnike (ki so glasovali za SHS, državo Srbov, Hrvatov in Slovencev) in iz njih narediti prave Korošce. Torej, da jih je treba asimilirati in germanizirati. Žal je bila ta politika uspešna.

Valentin Inzko: Zelo uspešen pa je pouk v tistih šolah, kjer poučujejo en teden v slovenščini in en teden v nemščini. Ta jasna delitev je pedagoško zelo uspešna. FOTO: Ivo Žajdela

Leta 1945 so sprejeli tudi dober zakon o obveznem dvojezičnem pouku na Južnem Koroškem, vendar so tudi to zgodovinsko pridobitev odpravili leta 1958. Tedaj se je število učencev znižalo s 13.000 na približno 1.300. Danes govorimo o kakih 4.500 učencih, ki se učijo v osnovni šoli tudi slovensko, vendar številke 13.000 ne bomo nikoli več dosegli. To je bil najhujši udarec za slovensko narodno skupnost po letu 1945. Naslednje obljube, ki jih niso izpolnili do danes, so tiste iz Avstrijske državne pogodbe iz leta 1955.

Tudi velike obljube, dane ob krivičnem kompromisu leta 2011, niso izpolnili. Tedaj so namreč obljubili nov zakon o narodnostnih skupnostih po hitrem postopku. In ga po enajstih letih še danes ni. Hvalevredno je, da je dežela Koroška prevzela privatno slovensko glasbeno šolo, niso pa, kot so obljubili, prevzeli vseh 720 učencev, temveč samo polovico, in od 40 učnih moči samo 18. Zdaj število rahlo raste.

Katera pa je druga travma, ki ste jo nakazali?

Druga travma je porazna demografska slika. Nekoč nas je bilo 33 %, o tem še priča ledenik Pasterze, pastirca na salzburški meji in kraji na vzhodnem Tirolskem, kot so to Lesachtal – lesna, gozdna dolina.

Valentin Inzko na podelitvi priznanj DKPS. FOTO: Ivo Žajdela

V začetku pogovora ste omenili še drugi trend.

Demografsko torej močno nazadujemo, drugi trend pa gre v našo korist, saj še nikoli nismo imeli toliko intelektualcev, kulturnih delavcev ter visokih uradnikov v avstrijskih ustanovah in na univerzah. Naj naštejem samo nekatere. Ddr. Marian Wakounig je na finančnem ministrstvu eden najvišjih uradnikov, ima pa tudi tri brate oziroma sestre, ki so univerzitetni profesorji. Od Antona Martina Slomška naprej nismo imeli slovenskega škofa na Koroškem. Zdaj ga imamo, Jožeta Marketza. Tudi direktor največjega gledališča v nemško govorečem prostoru, Burgtheatra na Dunaju, je Slovenec, Martin Kušej. Ravno je nastopil službo v Sarajevu diplomat Dominik Urak iz Šentprimoža v Podjuni. Lojze Kraut, ravno tako iz Podjune, pa je bil avstrijski veleposlanik v Makedoniji. Seveda ne smemo pozabiti pisateljev, pesnikov in slikarjev, ki sta jih uradna Avstrija in Koroška odlikovali z najvišjimi odlikovanji: Florjana Lipuša, Majo Haderlap, Gustava Januša, Valentina Omana in mnoge druge.

Torej ste z doseženim tudi zadovoljni?

Klima se zboljšuje, ljudje so postali bolj strpni in slovenščine v principu ne vidijo več kot grožnjo, temveč kot obogatitev.

Kje si najbolj želite izboljšanja stanja?

Da bi nam bile na razpolago vse zakonske podlage, da bi bilo normalno, da recimo vsaj ena oseba v občinski upravi govori tekoče slovensko. Potrebujemo tudi nov zakon, saj obstaja zdaj več kot 20 kategorij koroških Slovencev. Eni imajo vse, drugi pa nič, ali skoraj nič. Najvažnejši pa je pogovorjeni jezik v družini. Tudi narečje je pomembno in z njim povezani naši običaji. Ravno tako pomembna je kakovostna dvojezična deželna in državna ponudba na področju izobrazbe, od zibelke do univerze.

Valentin Inzko: Rad pa omenim še kulturno področje, kjer so koroški Slovenci velesila, in to ne samo na Južnem, temveč na celotnem Koroškem in tudi v Avstriji. FOTO: Ivo Žajdela

Kako je bilo s slovenskim jezikom na področju šolstva v zadnjih desetletjih?

Prijave v odstotkih še vedno rastejo, rasti pa bi morala tudi kakovost in rezultati pouka. Imamo odlične učitelje, ki delajo čudeže, saj se celo nemško govoreči otroci naučijo slovenščine, v nekaterih primerih pa otroci po nekaj letih pouka v osnovni šoli ne obvladajo niti najosnovnejšega sporazumevanja.

Kako je s slovenskim šolstvom danes?

Morali bi bolj dosledno uvajati in prevzemati dobre prakse. Recimo, v glavnem se ne obnese dvojezični konsekutivni pouk, torej z enim nemškim in enim slovenskim stavkom, drug za drugim. Zelo uspešen pa je pouk v tistih šolah, kjer poučujejo en teden v slovenščini in en teden v nemščini. Ta jasna delitev je pedagoško zelo uspešna.

Tudi slovenski vrtec je novost. Kako ste do njega prišli in kaj to pomeni za manjšino?

Na začetku so to bile privatne iniciative, ki še vedno obstajajo, recimo iniciativa Mohorjeve v Celovcu ali Štefana Kramerja v Dobrli vasi, ki je svojo iniciativo tudi strukturiral in razširil. Tudi narodnjaki z zdravnikom dr. Franzem Wuttijem na čelu v Borovljah so zelo uspešni, tako da ima občinski otroški vrtec manj prijav kot zasebni slovenski.

Valentin Inzko z Marijo Žabjek in Ignacijo Fridl Jarc. FOTO: Ivo Žajdela

Torej, na katerih področjih je slovenska manjšina na Koroškem uspešna?

Na pedagoškem, od vrtca do univerze, na cerkvenem, saj je Katoliška cerkev po sinodi pred petdesetimi leti dala slovenskim vernikom vse pravice, popolno enakopravnost. Manjšina je uspešna na pravnem področju, saj so naši pravniki prave zvezde, na zdravstvenem, saj imamo veliko slovenskih zdravnikov.

Rad pa omenim še kulturno področje, kjer so koroški Slovenci velesila, in to ne samo na Južnem, temveč na celotnem Koroškem in tudi v Avstriji. Saj je recimo nobelovec Peter Handke prevedel kar nekaj del slovenskih avtorjev v nemščino, ki so potem izšla pri uglednih velikih nemških založbah, kot je recimo Suhrkamp.

Mislim pa predvsem na krajevna kulturna društva, ki dosegajo en vrhunec za drugim. Nobeno od teh društev si ne upa več nastopiti z »enostavno ljudsko igro«. Tudi te imajo svoj pomen. Dogaja se, da ta vaška kulturna društva prirejajo predstave, kot sta Hamlet, Faust ali Antigona. Seveda ne manjka Dario Fo itd. Tudi največji lutkarski festival Avstrije se ne godi na Dunaju, ampak v Šmihelu v Podjuni. Ne morem našteti zgoščenk, ki jih je izšlo gotovo kakih sto. Imamo tudi odlične filmske ustvarjalce. To je plod neizmernega idealizma in požrtvovalnosti. Podobno kot pri Slovencih v Argentini.

Kje koroški Slovenci nazadujete?

Številčno, bilo nas je 33 %, zdaj smo padli pod 3 %.

Valentin Inzko: Klima se zboljšuje, ljudje so postali bolj strpni in slovenščine v principu ne vidijo več kot grožnjo, temveč kot obogatitev. FOTO: Ivo Žajdela

Pred dnevi vam je Društvo katoliških pedagogov Slovenije na Slomškovi Ponikvi podelilo naziv častnega člana DKPS. Kaj vam to pomeni?

Veliko. Vse moje sestre so bile pedagoginje, tudi moja mama Marinka, rojena Ziherl. Ona je obiskovala učiteljišče v Ljubljani, bila je iz Vodic, kjer še živi njen samorastniški brat Francelj, moj zadnji stric. Pedagoginja je bila tudi moja babica, Marija Einspieler, ki je končala uršulinsko gimnazijo v Celovcu. Ker pa je leta 1920 pozdravila generala Maistra, je po plebiscitu izgubila službo, ravno tako kot njen mož, samo zato, ker jo je poročil.

Moram priznati, da sem bil prvič na Slomškovi Ponikvi in mislim, da ima ta kraj neko posebno avro. Moj prastric Andrej Einspieler je skupaj s Slomškom in profesorjem Janežičem ustanovil Mohorjevo družbo, tako da obstaja tudi ta povezava. Moja žena Argentinka pa je zahajala v Buenos Airesu v Slomškov dom in šolo. Največji dijaški dom Mohorjeve v Celovcu prav tako nosi ime blaženega škofa Slomška. Torej mnogo je medsebojnih povezav. Slomšek je tudi osebno povezoval Koroško in sedanjo Slovenijo, saj je dolga leta živel in poučeval v Celovcu in bil škof na Koroškem, v Šentandražu. Baje pa je tudi idejni oče Avstrijske škofovske konference, ki obstaja še danes.