So objave rezultatov anket res zrcalo trenutne volje volivce? Lahko te vplivajo na izid volitev? Zakaj se pojavljajo morebitni dvomi v verodostojnost rezultatov? Na tovrstne in druge podobne zadrege odgovarja dr. Valentin Bucik, redni profesor za psihološko metodologijo na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Ali in kako objava rezultatov raziskav javnega mnenja o kandidatih in političnih strankah v času pred volitvami vpliva na razpoloženje in posledično ravnanje volivcev?

Osnovna naloga raziskav obnašanja potencialnih volivcev pred volitvami je informirati javnost. Služiti morajo kot ogledalo trenutne volje volivcev, hkrati pa nuditi možnost razlage, zakaj so ta hip rezultati takšni, kakršni so. Tu ne more biti več resnic, med katerimi bi vsakdo izbiral tisto, ki mu bolj ugaja ali od katere ima več koristi. Če je raziskava izvedena korektno, je rezultat enak tako za volivca kot za politika, ki kandidira na volitvah. Korektnost načrtovanja in izvedbe raziskav pa so agencije dolžne zagotoviti v skladu s kanoni družboslovnih znanosti in s pravili ter načeli mednarodnih ustanov, kakršni sta ESOMAR (European Society for Opinion and Marketing Research) ali WAPOR (World Association for Public Opinion Research), katerih etični standardi in nadzor nad mednarodno primerljivostjo metodologij izvedbe tovrstnih študij so povsem jasni.

Dr. Valentin Bucik o rezultatih anket javnega mnenja: Tu ne more biti več resnic, med katerimi bi vsakdo izbiral tisto, ki mu bolj ugaja ali od katere ima več koristi. FOTO: osebni arhiv

Tega bi se morale zavedati in držati vse raziskovalne agencije, ki se »igrajo z vžigalicami« ob snemanju predvolilnega utripa v volilnem telesu. To je izjemno pomembno za korektno interpretacijo rezultatov od ozaveščenega uporabnika. Pogosto se pokaže, da so morebitni dvomi v verodostojnost izsledkov teh raziskav veliko bolj verjetno posledica napačnih (včasih tudi zlonamernih) interpretacij ali razumevanja, ne pa napačne ali površne ali celo prirejene metodologije izvedbe raziskav. 

Korektna metodologija je osnovna odgovornost agencij za raziskovanje javnega mnenja, saj gre vendar za raziskovalne ustanove, ki bi morale biti zavezane znanosti. Hkrati bi morali mi, državljani, spoznati in vedeti več o tem, kaj je znanstveno verodostojna metodologija v takšnih študijah, od načrtovanja raziskovalnih vprašanj, reprezentativnega vzorčenja ter korektnega prikazovanja in zlasti interpretacije izsledkov. Na osnovi tega bi morda znali sami bolj kritično presojati o verodostojnosti rezultatov. Tu mediji, ki bodisi naročajo tovrstne raziskave, ali pa o njih zgolj poročajo, prav tako nosijo veliko breme javne odgovornosti, kateri, tako se včasih zdi, niso kos.

Včasih v javnosti slišimo izjave, da ankete bolj ustvarjajo kot merijo javno mnenje. Ali lahko rezultati anket podzavestno vplivajo na odločitev volivca? Gre denimo glas volivca, ki še koleba, komu zaupati svoj glas, prej k stranki, ki ji kaže dobro v anketah ali ne?

Rezultati neodvisnih mednarodnih raziskav ne nudijo dokazov, da bi objavljanje predvolilnih posnetkov stanja med volivci lahko na izvedbo legitimnih volitev bistveno vplivalo. Po mojem mnenju predvolilne projekcije volivcem omogočajo, da presodijo različne strategije in ugotovijo, kako lahko svoj glas kar najbolje uporabijo. Na koncu je vendarle volivec sam s svojo politično prepričanostjo ter s svojim razumom tisti, ki izraža svojo voljo z oddajo glasu. Ta naj bo oblikovana s pomočjo različnih virov, med katerimi bodo skoraj zagotovo tudi objave javnomnenjskih raziskav v medijih. Zato je toliko bolj pomembno, da volivec ve, da so rezultati teh študij verodostojni. In povečini so. 

Žal se v primeru, da rezultati predvolilnih projekcij niso po okusu kakšne politične struje, ta zelo potrudi relativizirati ter tudi diskreditirati rezultate študije, čeprav je bila ta načrtovana in izvedena metodološko ter vsebinsko povsem korektno. To pa po zaslugi političnih struj in ne raziskovalnih agencij morda ravno omaje zaupanje volivca v rezultate in se zato nanje celo manj ozira, ker se ne potrudi in pouči o verodostojnosti rezultatov.

Lahko pa rezultati anket spodbudijo bolj indiferentnega volilnega upravičenca, da se dvigne iz fotelja, gre na volišče in odda svoj glas.

Če kdo misli, da bodo objavljeni rezultati predvolilnih projekcij v bistvenih točkah zamajali volilno telo, se skoraj gotovo moti. Gre bolj za to, da volivec preveri stanje in morda najde potrditev svojih političnih razmišljanj, preden se odpravi na volišče. Če »njegova« stranka v predvolilni projekciji ne zbere dovolj glasov, ne bo avtomatično zaključil, da se zanjo »ne splača zapravljati volilnega glasu«, pač pa ga bo prej spodbudilo, da bo šel pogledat volilni program stranke in hkrati programe sorodnih strank in se bo morda na osnovi tega odločal. Lahko pa rezultati anket spodbudijo bolj indiferentnega volilnega upravičenca, da se dvigne iz fotelja, gre na volišče in odda svoj glas. Res je tudi, da se določen delež volivcev odloča o tem, komu bo dal glas, dobesedno tik pred volitvami, recimo v zadnjem tednu ali celo zadnji dan – na državnozborskih volitvah leta 2018 se jih je baje okrog 10 odstotkov odločilo zadnji dan – a nikakor ne moremo reči, da k temu pripomorejo ravno rezultati teh anket. 

Vrsta razlogov lahko botruje takšni, lahko rečemo kar impulzivni odločitvi. Morda je volivec v programu kakšne stranke našel kakšno pomembno podrobnost, morda se je strankarski kandidat tik pred zdajci znebil kakšne izjave, ki mu ni v ponos, morda se je v času tik pred volitvami spremenila kakšna pomembna družbena determinanta v državi ali zunaj nje …

V slovenskem prostoru se pred parlamentarnimi volitvami običajno pojavljajo nove stranke, liste ali gibanja. Kako to s psihološkega vidika vpliva na obnašanje volilnega telesa in zakaj so nekatere tako »privlačne«, da jim uspe premagati uveljavljene stranke?

Nekateri trdijo, da kar celo zadnjo četrtino štiriletnega mandata prihaja do prerazporeditev na političnem parketu, prestopov potencialnih kandidatov iz ene v drugo politično stranko ali gibanje, kakšna stranka razpade, predvsem pa se pojavljajo nove. Politična dinamika je živ organizem. Do uspeha novih strank, struj, »obrazov« prihaja delno zaradi nezadovoljstva dela volivcev z rezultati mandata strank, ki jim je bilo zaupano vladanje, zaradi zaznanega razočaranja ob »zlorabi« volilnega glasu, posledično pa deloma zaradi upanja, da morda nova politična lista ali nov obraz ne bo (spet) zlorabil zaupanja, ki ga volivec daruje svojemu predstavniku ob oddaji glasu. 

»Privlačnost« novih sil ali njihov volilni uspeh v primerjavi z obstoječimi je žal pogosto povezan z razočaranjem nad tistimi, ki so imeli štiri leta časa (ali celo več) in priložnost pokazati, ali so upravičili zaupanje, ki jim je bilo darovano na prejšnjih volitvah, pa so to priložnost nespametno zavrgli. S psihološkega vidika je to povsem razumljivo: človeško je združiti razočaranje nad »starimi prijatelji« in upanje, ki ga obetajo »novi prišleki«.

Ljudje smo nagnjeni k pozabljanju, pri čemer slabe izkušnje precej hitreje tonejo v pozabo kot dobre.

Poseben problem so tu posamezniki, ki so »še vedno isti«, a se jim zdi, da bodo s spremembo politične pozicije (bodisi znotraj političnega pola ali celo zunaj njega) morda ušli »slabi karmi« svoje pretekle politične opcije, ali so morda zaslutili, da z novimi pristopi lahko naredijo več za politične vizije, ki so jim predani, pa jih v realnem času v svoji prejšnji vlogi v stari stranki niso imeli priložnosti realizirati. Volivec bi moral biti na podlagi vseh dostopnih informacij sposoben presoditi o razliki med obema možnostma, kar je zahtevna naloga in velika odgovornost. 

Pri tem je pri volivcih opaziti fenomen, ki je lažje razumljiv v intimni partnerski zvezi: zaupanje pri paru, ki je izgubljeno ob prevari, je silno težko znova vzpostaviti (če sploh) in dvigniti na raven pred prevaro. Pri tem pa je treba omeniti še eno zanimivo in dobro znano psihološko dejstvo: ljudje smo nagnjeni k pozabljanju, pri čemer slabe izkušnje precej hitreje tonejo v pozabo kot dobre. Včasih se je torej kar odveč spraševati, kako je mogoče, da sem bil politiku, ki me je v čem pomembnem razočaral, pripravljen spet podariti glas, na katerega osnovi je bil izvoljen.

Letos bomo imeli v Sloveniji v aprilu parlamentarne volitve, predsedniške bodo v jesenskem času, konec novembra pa še lokalne. Lahko to predstavlja »grožnjo« za volilno udeležbo? Ali lahko pride do zasičenosti pri ljudeh?

Menim, da letošnje »supervolilno« leto z vidika obremenjenosti volilnih upravičencev ni nič kaj posebnega, konec koncev vemo, da nas podobno čaka vsaka štiri leta, oziroma si želimo, da bi se to dogajalo s to dinamiko; žal parlamentarne politične turbulence včasih povzročijo, da moramo na volišča tudi pogosteje. V resnici se zdijo najbolj »pereče« parlamentarne volitve. Tudi čas predvolilnih bojev je takrat najbolj pregret, lahko tudi nasilen in umazan, saj vodi do najpomembnejših odločitev s pomembnimi posledicami za državljane.

Bucik o volilni udeležbi: Najbolj je vredno obžalovanja, če volilni upravičenec abstinira volitve, ker se mu zdi »škoda časa« za odhod na volišče, češ, saj se tako ali tako ne bo nič spremenilo. FOTO: Tatjana Splichal

Morebitna »volilna utrujenost« in posledično nizka udeležba je prej povezana na eni strani z zavedanjem pomena volitev (ki se zagotovo zdi največji pri parlamentarnih volitvah, čeprav se mi zdi, da se kar premalo zavedamo pomembnosti lokalnih porazdelitev političnih moči za naše življenje in delo), po drugi strani pa občutka volivcev, v kolikšni meri prav njihov glas, ob glasovih stotistočev drugih, lahko pomeni pomemben prispevek k politični, ekonomsko-gospodarski, kulturni in socialni sliki države v bližnji prihodnosti.

Najbolj je vredno obžalovanja, če volilni upravičenec abstinira volitve, ker se mu zdi »škoda časa« za odhod na volišče, češ, saj se tako ali tako ne bo nič spremenilo, ali ker noče prevzeti odgovornosti za volilni rezultat, kakršenkoli že je, češ: »nisem volil, torej ne prevzemam odgovornosti za rešitve in korake, ki se v moji deželi utegnejo zgoditi v naslednjem volilnem obdobju«. V takšnem primeru lahko zaključimo, da je demokracija tista, ki je padla na izpitu.