Bila je sestra dveh svetih bratov, Vilibalda in Vunibalda. Na poziv sv. Bonifacija je okrog leta 750 prišla iz Anglije v družbi več redovnic v Nemčijo, kjer je misijonaril Bonifacij, njen sorodnik, apostol Nemčije. Legenda pripoveduje, da je na poti čez morje nastal hud vihar. Strah in groza sta stiskala srca potujočim redovnicam; le Valburgi ni upadlo zaupanje v Boga. Viharju je zaklicala: »Četudi so ti valovi mogočni, si ti, o Gospod v višavah, še mogočnejši. Ti zapoveduješ vetrovom in valovom in jih krotiš.« Tedaj je svetnica vstala in v Jezusovem imenu zapovedala viharju in morju - in vihar se je polegel ter nebo zjasnilo.

V Nemčiji se je Valburga velikodušno posvetila misijonskemu delu, zlasti vzgoji mladine. Vodila je v Heidemheimu najprej ženski benediktinski samostan. To službo je opravljala tako dobro, da so ji po smrti njenega brata Vunibalda, ki je vodil bližnji moški samostan, prepustili vodstvo obeh hiš. Zgradila je tam novo opatijsko cerkev, ki je vzbujala občudovanje, prav tako kakor njena svetost, učenost, modrost in dobrota. Veljala je za izredno sposobno vzgojiteljico in pobudnico za pisanje dobrih knjig. Umrla je 25. februarja leta 779. Na ta dan goduje.

Njena slava se je razširila, ko so čez sto let prepeljali njene relikvije v mesto Eichstaett na Bavarskem. Tu je že bil grob njenega brata sv. Vilibalda, slavnega škofa v tem mestu. V čast svetnici so sezidali novo cerkev in ob njej samostan za benediktinke, ki so prišle iz Salzburga. Njene relikvije, daleč znane po čudežnih možeh, šo hodili častit tudi romarji iz naših krajev; zlasti za prvi maj, ko so slovesno obhajali obletnico prenosa njenih kosti. Za čudežno zdravilo so imeli še dolga stoletja »olje sv. Valburge«, to je prosojno tekočino, ki se je nabirala na kamniti plošči njenega relikviarija. To so nabirali v drobcene steklenice, večkrat umetniško izdelane, in jih raznašali širom po Evropi.


Valburga se je rodila na Britanskem otočju kot hči sv. Riharda Romarja, zahodno-saksonskega kraljevega namestnika. Pri enajstih letih so jo poslali v benediktinski samostan v Wimborn na izobraževanje. Tam je Valburga preživela 26 let in zaslovela po svoji marljivosti in znanju. Valburga je v latinščini napisala življenjepis svojega brata sv. Vinibalda in nekateri jo navajajo kot prvo pisateljico Anglije in Nemčije.

Ko je Valburgin stric sv. Bonifacij začel z evangelizacijo germanskih narodov, je poklical Valburgo in njene brate. Valburga je vstopila v novo ustanovljeni samostan v Heidenheimu in pozneje postala opatinja. Umrla je leta 777.

Valburgine posmrtne ostanke so okoli leta 870 prenesli v Eichstätt. Številni čudeži, ki so se zgodili na njeno priprošnjo, so v srednjem veku močno razširili njeno češčenje. Zgodba o Valburgi, ki je nastala takrat, navaja dogodek z njene poti v Nemčijo, ko je ladjo, s katero je plula, zajela huda nevihta. Valburga je na palubi pokleknila k molitvi, nakar je nevihta takoj potihnila. K njej se zatekajo v varstvo zoper hude nevihte.

Dobri Oče, na priprošnjo sv. Valburge zbudi v meni popolno zaupanje vate tudi sredi smrtno nevarnih neviht.



Sveta Valburga, opatinja

Valburgo so še kot deklico starši zaupali v vzgojo sorodnici sv. Liobi, opatinji benediktinskega samostana Wimborne na Angleškem. Kasneje jo je sv. Bonifacij, prav tako njen sorodnik, poklical v Nemčijo, da bi mu pomagala pri misijonskem delu. Tam sta že bila tudi njena brata Vilibald in Vunibald, ki sta v Heidenheimu sezidala dvojni samostan. Valburga je vodila ženski, Vunibald moški samostan, Vilibald pa je postal prvi eichstattski škof. Po smrti bratov je Valburga prevzela oba samostana. Bila je izredno sposobna žena, slovela je po svoji modrosti in svetosti. Njen samostan je bil v tistem času središče kulture na severnem Bavarskem, mnoge nune so pod njenim vodstvom postale duhovne pisateljice. Že za časa njenega življenja, še bolj pa po smrti, so se na njeno priprošnjo dogajali mnogi čudeži in ozdravljenja.

Ime: Poznamo več različic: Walburga, Valdburga, Valpurga, Valpurgis.

Rodila se je leta 710 v Angliji,
umrla pa 25. februarja 779 v Heidenheimu v Nemčiji.

Družina: Bila je hči plemenitih staršev (izročilo govori o kraljevem rodu). Oče je bil Rihard iz Wessexa, mati pa Vuna. Oba častijo kot svetnika, prav tako kot tudi njena brata Vilibalda in Vunibalda; v širši družini pa najdemo še več svetnikov.

Zavetnica: Je zavetnica eichstattske škofije, zavetnica porodnic, kmetov, domačih živali; priporočajo se ji pri kašlju, ugrizih psov, steklini, pri boleznih oči in za dobro rast poljskih pridelkov.

Upodobitve: Upodabljajo jo kot preprosto nuno oz. kot opatinjo v črnem habitu. Ob njej je steklenička z oljem, v rokah pa navadno drži redovna pravila in tri žitne klase (z njimi naj bi rešila lačnega otroka gotove smrti). Redko ima na sebi krono, žezlo in jabolko, kar naj bi kazalo na njeno plemenito poreklo.

Čudeži: Valburga se je skupaj s tridesetimi tovarišicami odpravila na dolgo in nevarno pot iz Anglije v Nemčijo. Na poti je ladjo zajel hud vihar in že je kazalo, da ne bo več rešitve. Po kratki molitvi pa je Valburga v Jezusovem imenu zapovedala viharju in morju, da sta se v trenutku umirila, nebo pa se je zjasnilo.

Cerkovnik ji nekoč ni hotel dati sveče, da bi lahko ponoči prišla v obednico; zato je šla v svojo celico in tam molila. Hipoma jo je napolnila tako močna svetloba, ki je nato razsvetljevala ves samostan vse do jutra.

Nekemu graščaku blizu Heidenheima pa je z molitvijo ozdravila umirajočo hčer.

Češčenje: Valburga je še danes priljubljena svetnica. Posvečene so ji številne cerkve, samostani, po njej se imenujejo mesta in vasi (tudi pri nas). Čudežno zdravilo je »olje sv. Valburge«, prosojna tekočina, ki se je nabirala na kamniti plošči na njenem grobu in so jo v majhnih stekleničkah raznašali po vsej Evropi.

Goduje: 25. februarja, ponekod tudi 12. oktobra oz. 24. septembra.