Sledile so duhovne vaje v najstniških letih, goreči duhovni voditelj, branje krščanske literature, zgled staršev, vse je bilo podlaga, da potem, ko sem si ustvarila družino, nikoli nisem zapustila krščanskega življenja. Prišle so preizkušnje, težka bolezen, jaz pa sem bila mlada mamica in sta me otroka najbolj potrebovala. Sprožil se je val molitve, prosili so v družini, med sorodniki, prijatelji, tudi znanci. Tako je bila molitev tista, ki je reševala najtežje situacije življenja. Spoznala sem, da je trpljenje preizkušnja, da še bolj zaupaš Bogu. Ko se stanje izboljšuje, prejmeš dar hvaležnosti in moč, da moliš predano iz srca. Dočakala sem starostno upokojitev, kljub temu da pred 37 leti ne bi pomislila na tolikšno milost. Rada molim, saj sem od Gospoda veliko prejela. On mi je zaveznik, prijatelj. »Potrebujemo molitev, vendar dobro molitev, ne pa površne, ki ne osrečuje Boga« (bl. Janez Krstnik Jordan). Čutim, da je tako. Magda Rožman