Kdaj bomo dočakali ponovni Jezusov prihod?

Knjiga se začne z odlomkom iz Apostolskih del, v katerem apostol Peter poziva k spreobrnitvi in kesanju. Pisatelj oz. Cerkev iz odlomka razbere, da se morajo vsi Judje spreobrniti h Kristusu pred njegovim ponovnim prihodom. Spreobrnjenje traja dva tisoč let. Zgodbo razkrivajo dokumenti, ki jih najde profesor zgodovine v sodobnem času, kjer izvemo, kako so mu prišli v roke, hkrati pa spoznamo tudi njegove sodobnike, med katerimi je tudi prijatelj Iljin, ki se trudi razumeti Boga. Zato nam tu pisatelj postreže z razmišljanjem o Bogu, zlu in morali, kot jo razume Sveto pismo.

FOTO: Arhiv Družine

Namesto predstave nastane verska ločina

Iz najdenega gradiva profesor lahko razbere zgodbo, ki se je začela v letu 1666, v času, ko rusko ljudstvo meni, da je Jezusov prihod zelo blizu. Tako zelo, da se patriarh Nikon nanj pripravlja, a ne s kesanjem in molitvijo, temveč Jezusu gradi »Novi Jeruzalem« in pripravlja veličastno predstavo prav o njegovem prihodu, v kateri so vse vloge podeljene, razen vloge Jezusa. To bo »odigral« on sam, ko ga bo misterij privabil na zemljo.

A generalke ne dočakajo. Namesto tega so izgnani v Sibirijo, padajo in povzdigujejo se vladarji, menjavajo se generacije, igralci pa podedujejo vloge, saj kot verska ločina verujejo v Jezusov prihod. A sčasoma se vse bolj razhajajo, preizkušnje z vsemi ljubezenskimi, verskimi, duhovnimi in moralnimi dilemami jih skozi čas in prostor ter nasilne revolucije privedejo vse do strašnih stalinističnih taborišč, kjer se dogaja najhujše. Konca sveta pa še vedno ni.

Fikcija se prepleta z resničnimi zgodovinskimi dogodki

»Fikcija je strašna stvar,« je povedal pisatelj Vladimir Šarov o svojem romanu Vaje, »tu ni ničesar, kar bi nas zadrževalo, v fikciji se počutimo popolnoma svobodne in menimo, da gremo lahko do konca, ker je to fikcija, in ne resnično življenje, in tudi kri ni resnična, v fikciji nas pogosto zanese, igro spremenimo v pravo, strašno tragedijo, in potem človeška kri lije v potokih. Delno je roman tudi o tem.«

Fikcijski del romana so priprave na gledališko predstavo, zaradi česar gledališka skupina kot celota prevzame glavno vlogo. Igralci ne hodijo le iz kraja v kraj, kot je to v navadi, temveč skozi stoletja in generacije. Nanje vplivajo zgodovinski dogodki, kot sta oktobrska revolucija in stalinizem, ki preprašujejo njihovo vest, trdnost njihove vero, nenazadnje njihovo pripravljenost na prihod Jezusa Kristusa in konec sveta.

Pisatelj, tudi sam zgodovinar, je prepletel dve veliki temi ruske zgodovine: krščanstvo in strašljivo dogajanje v stalinističnih taboriščih v Sibiriji. To je pretresljiv roman, poln miselne globine in pretanjene ironije.