Koliko beguncev iz Ukrajine imate nastanjenih v župnišču?

Pavlič: Dober teden po začetku vojne v Ukrajini se je v župnišču naselila petčlanska družina: mama z dvema majhnima otrokoma in njenimi starši. Pripravili smo jim dve manjši sobi s kopalnico in večji prostor, nekdanjo pevsko sobo. Stari starši imajo nekaj čez šestdeset let. Eduard, najstarejši član družine, po izobrazbi sicer delovodja na gradbišču, mi je že v prvih dneh kazal roke in dejal: »Hočejo rabotati – delati.« Pokazal sem mu vrt in si je izbral nekaj gredic, ki jih sedaj obdeluje. Otroka obiskujeta vrtec in šolo, ki stojita nasproti župnišča.

Pavlič: »Všeč mi je njihova prožnost: ko kaj potrebujejo, me prosijo za pomoč, toda kar je v njihovi moči, naredijo sami.«

Cestnik: V župnišču so nastanjene tri gospe: Marina, Tanja in Darina. So treh različnih starosti in prihajajo iz treh koncev Ukrajine. Spoznale so se šele na begunskem avtobusu za Celje. Ker so brez ostalih članov družine, so prosile, da bi bile nastanjene skupaj. Na Karitas so jim predlagali frankolovski farovž. Pri nas v kaplanskem stanovanju najprej sicer ni bilo treh ležišč, a smo vstavili pograd, one pa so privolile.

V kakšnem jeziku se sporazumevate z njimi?

Pavlič: Mlada mama Aljona govori angleško, z drugimi se pogovarjamo v nekakšni slovanski mešanici in lovimo poznane besede. Tudi z rokami se marsikaj pove.

Cestnik: Govorimo v nekakšni improvizirani pan-slovanščini: slovensko, srbsko, rusko, ukrajinsko plus angleško plus roke. Zelo pomaga telefon in aplikacija za hitre prevode.

Cestnik: »Srečujemo se zlasti v kuhinji. Ta je ena za vso hišo …«

So njihove družine »razbite« zaradi vojne? Gledajo optimistično na skorajšnjo vrnitev v Ukrajino?

Pavlič: Aljonin mož je mobiliziran v ukrajinsko vojsko in se uri nekje v srednjem delu države. Povedala mi je, da nekaj kilometrov severno od Kijeva že pet let gradita hišo, ki je v tem trenutku še nedokončana. Vprašanje, kaj bosta po koncu vojne tam našla. /…/ Naši gostje so v Slovenijo prišli prepričani, da bosta zadosti dva meseca, največ trije, begunstva. Sedaj vedo, da se pred novim letom najbrž ne bodo vrnili domov.

Cestnik: V enem primeru, gre za gospo iz Donbasa, ni več doma in domačih. Drugače so njihove hiše in njihovi moški (sinovi, bratje, možje) še na varnem. Družini iz Harkova, ki je pri sosedih, so izstrelki zelo poškodovali stanovanjski blok. Čeprav vojne še ni konec, stanovalci že zbirajo denar za obnovo.

Kakšne odnose ste vzpostavili med seboj? Ali dnevno sodelujete z njimi oz. oni z vami?

Pavlič: Njihovo nastanitev smo zastavili tako, da jim je zagotovljeno čim več samostojnosti. Čez dan se srečujemo na hodniku, v njihove prostore vstopam samo po potrebi, prav tako oni v moje. Že dva meseca naše sobivanje odlično teče. K ničemur jih izrecno ne vabim, a se tu in tam sami pridružijo pri kakšnem pastoralnemu dogodku, ženski občasno prideta k maši. Sem ter tja si izmenjamo dobrote. Všeč mi je njihova prožnost: ko kaj potrebujejo, me prosijo za pomoč, toda kar je v njihovi moči, naredijo sami.

Cestnik: Begunke imajo svoje stanovanje in svoj vhod. Srečujemo se zlasti v kuhinji. Ta je ena za vso hišo, pri čemer je jaz tako ali tako nisem veliko uporabljal. Dostikrat večerjamo skupaj. Parkrat sem jih tudi peljal na izlet. Recimo službeno sem bil na Gorenjskem, njih sem odložil na Bledu, čez nekaj ur pa pobral. Zdaj začenjajo z delom, zato so urniki za kaj skupnega in za kak izlet bolj zapleteni.

Njihovo bivanje pri nas je prežeto s praktičnim ekumenizmom, saj so – hočeš nočeš – vpeti v naša župnijska praznovanja.

Kakšne vere so in kako gledajo na vas kot na katoliškega duhovnika? Pride v poštev ekumenizem?

Pavlič: So pravoslavne vere, tudi otroka sta krščena v Pravoslavni cerkvi. A babica Valentina skoraj vsako nedeljo pride k naši župnijski maši, tudi veliko noč so praznovali dvakrat, po našem in po svojem koledarju. Njihovo bivanje pri nas je prežeto s praktičnim ekumenizmom, saj so – hočeš nočeš – vpeti v naša župnijska praznovanja. Občasno jim kakšno stvar razložim, tudi v župniji so že vzpostavili nekaj znanstev. Ekumenizem preprosto živimo, ne da bi o njem govorili. Vidim, da so veseli prijaznega sprejema naših ljudi.

Cestnik: Vsi begunci na Frankolovem – devet jih je – imajo pravoslavni krst. Versko-praktično pa so različni: od tistih, ki gojijo molitveno življenje, do ateistke in protestantke. Vsi so že bili pri kakšnem katoliškem obredu. Kakor koli, pravoslavno veliko noč je vseh devet praznovalo skupaj v veliki jedilnici našega župnišča. Nekega večera so tudi vsi skupaj večerjali z upokojenim škofom Stanislavom Lipovškom, ki je tisti dan prišel na srečanje z birmanci. Opažam, da v primerjavi s kakšnimi slovenskimi katoličani, ki sta jih zaznamovala janzenizem in klerikalizem, ti ljudje nimajo nekega »prestrašenega« odnosa do duhovnika. So zelo spoštljivi, niso pa nesproščeni. Tudi pri gospe, ki se ima za ateistko, ni videti nikakršne jeze zoper duhovnike. Slednje na primer hitro opaziš pri slovenskih ateistih.

Ali nam lahko zaupate kakšno zanimivo prigodo, anekdoto z njimi?

Pavlič: Naš najstarejši gost Eduard, ki se ima zaradi svoje osebne zgodovine za »produkt« Sovjetske zveze, je rekel: »Ko bom jaz umrl, bo v Ukrajini izginila Sovjetska zveza.« V dneh prihoda sem jim napovedal, da begunstvo najbrž ne bo trajalo samo dva meseca. Te besede se uresničujejo. Gospod Eduard, ateist, kot pravi, mi je pred kratkim priznal: »To vam je moral sam Bog povedati.«

Cestnik: Recimo Velika planina. Dve begunki sta imeli čas in sta šli z menoj na Veliko planino. Takrat je cvetel žafran. Fotografije, ki smo jih posneli, so bile fantastične. Ko sta jih delili na družbenih omrežjih, so prijatelji iz Ukrajine komentirali, da tako čudovitega kraja v resnici ni in da so to studijsko narejene ter obdelane fotografije. Pomislil sem, da je že lepota Slovenije lahko zdravilo za njihovo tegobo.

Članek je bil najprej objavljen v reviji Cerkev danes, 3/2022, reviji za pastoralo in evangelizacijo. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Posamezen izvod stane 6,50 evra, naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin.