Romanja v »daljno lepo Galicijo, notri k svetemu Jakobu« oz. v Santiago de Compostela na severozahodu Španije, ki je bil v srednjem veku – za Sveto deželo in Rimom – tretje največje božjepotno središče krščanskega sveta, so že dolgo prisotna v zavesti Slovencev. Spomin nanje se je ohranjal tako v ljudski pesmi kot pisnih virih. Po eni od legend o nastanku te božje poti naj bi po smrti sv. Jakoba Starejšega, prvega apostola, ki je utrpel mučeniško smrt za Jezusa, dva njegova učenca ukradla truplo in ga v marmornem sarkofagu naložila na čoln. Morski tok naj bi čoln odnesel do obale Španije, v pristanišče glavnega mesta rimske province Iria Flavia, kjer naj bi učenca Jakoba pokopala na skrivnem mestu v gozdu, nad grobom pa postavila kapelico. Do začetka 9. stoletja je grob veljal za izgubljenega. Takrat pa sta se tamkajšnjemu menihu na ne-
obljudenem kraju več dni zaporedoma prikazovala čudna svetloba in blišč. Menih je o tem obvestil krajevnega škofa Teodomirja, ki je zadevo raz...