Morda je zato sv. papež Janez Pavel II. razglasil leto 2002 za leto rožnega venca in skrivnostim dodal še svetli del ter priporočil molitev vsem, mladim in starim. Po dobrih dvajsetih letih se nam je ta »svetli« del prikupil in smo ga sprejeli, pravzaprav udomačili, da je zdaj brez tega dela rožni venec pomanjkljiv …

Rožni venec! Kaj nam lahko prinese starodavno ponavljanje zdravamarij v času čudežne tehnologije in naglice? Sv. Janez Pavel je dejal: »Z molitvijo pripravljamo pot evangeliju, z molitvijo odpiramo srca skrivnosti Boga in pomagamo, da so duše sprejemljive za njegovo besedo odrešenja.« Marija je v Fatimi, Lurdu, Medžugorju in še marsikje vedno obljubljala velikanske milosti tistim, ki bodo molili in širili rožni venec. Čeprav bi seveda bilo bolje moliti ne zaradi obljub, ampak iz ljubezni. 

Čeprav bi seveda bilo bolje moliti ne zaradi obljub, ampak iz ljubezni.

Tudi naši svetniški kandidati so radi priporočali in molili rožni venec. Vsi sodobniki, ki so doživeli mistična doživetja Božje služabnice Magdalene Gornik z Gore nad Sodražico, pišejo, da so ona in vsi navzoči pri njenih mističnih doživetjih molili rožni venec … Škof Anton Vovk v svojih zapisih pogosto omenja molitev rožnega venca, ki mu je dajala moč, da je laže prenesel mučna in ponižujoča udbovska zaslišanja. Škof Stanislav Lenič si je z rožnim vencem krajšal dolge ure v samici, kjer je preživel več kot dve leti. Zraven si je pomagal z učenjem Sv. pisma.

V tokratnem septembrskem eseju se srečamo z razmišljanjem o Jezusovem globokem in nepremagljivem hrepenenju, da bi bil blizu Bogu in bi izpolnjeval njegovo voljo. Jezus je vzor molivca. Kolikokrat se je umaknil na samo in »preživel noč v molitvi«, kot zapišejo evangelisti. Namen je bil povsem jasen: biti blizu Očetu pri izpolnjevanju Očetove volje. 

Jezus je vzor molivca.

Jezus je bil po eni strani povsem svoboden. Po drugi strani pa je živel v občutku, da mora izpolnjevati to, kar mu Oče naroča. Od kod je izviral ta notranji čut? Iz ljubezni, nas pouči pisec septembrskega eseja. Tudi ko je bil Jezus na zemlji, je bil eno z Očetom, in ta enost je bila vez ljubezni. Oče je še pred začetkom časov izlil ljubezen v Sina, Sin pa mu je to ljubezen vračal. Ker je Jezus tako globoko in popolno ljubil Očeta, je Očetovo hrepenenje postalo tudi njegovo. Jezusova ljubezen do Očeta se večno preliva na nas. 

Od kod je izviral ta notranji čut? Iz ljubezni.

Ko molimo, se odpiramo delovanju Svetega Duha in spoznavamo, kaj je Očetova volja za nas. Sveti Duh nas spremlja v vsakršnih okoliščinah in nam pomaga reči: »Moram izpolniti Očetovo voljo.« Naj nas redna in premišljena molitev rožnega venca v prihodnjih dneh vodi, da bomo spoznali in izpolnili Očetovo voljo.

Članek je bil objavljen v reviji Beseda med nami (5/2023).