Črešnjice so klasično katoliško podeželje s 100 % vpisom otrok k verouku; blizu temu je tudi Frankolovo s približno 90 % vpisom, v Vojniku odstotek že pada, ko pridemo v Celje, pa so otroci, ki obiskujejo verouk, v svojem okolju precejšnja manjšina.

Pisani »pastoralno-katehetski« kilometri

Poleg tega najdemo različno organizirano katehezo. Podeželsko-hribovski del s Črešnjicami in Frankolovim vztraja pri tradicionalnem modelu: »verouk naj uči župnik – to je njegovo delo«, v Vojniku že imamo več sodelovanja med duhovnikom in laiškimi katehisti, na Hudinji smo priča salezijanski organiziranosti kateheze in delovanju mladinskega centra, v jedru Celja pa dobremu sodobnemu sodelovanju med duhovniki in laiki…

Položaj kateheze je torej že na relativno majhni razdalji lahko zelo različen, enotnih receptov ni.

Podobno pisane »pastoralno-katehetske« kilometre kot med Črešnjicami in Celjem lahko opazujemo med Prežganjem in Ljubljano, med Koreno in Mariborom itd. Položaj kateheze je torej že na relativno majhni razdalji lahko zelo različen, enotnih receptov ni. Tega se zavedajo vsi premišljevalci kateheze in zato so razni načrti (Slovenski katehetski načrt, 2018) in pravilniki (npr. vatikanski Pravilnik za katehezo, 2020), ki nastajajo v zadnjih letih, daleč od vztrajanja na enotnem metodološkem modelu.

Pomembni strateški premiki v sodobnem katehetskem premisleku

Kljub temu opazimo nekaj pomembnih strateških premikov, ki se dogajajo v sodobnem katehetskem premisleku in zadevajo vseh »šestnajst kilometrov«: premik k novi evangelizaciji; premik k zrelosti za zakramente; premik k razširjenemu katehetskem okolju (verouk zunaj farne katehetnice); premik k deklerikalizaciji katehetskega lika.

Tako hribovska župnija s 100 % vpisom otrok k verouku kot kompleksna mestna župnija z 10 % vpisom bosta morali bolj kot doslej upoštevati, da se je misijonska dejavnost Cerkve v zadnjih desetletjih »preselila« iz daljne Afrike v domačo veroučno učilnico.

Tako hribovska župnija s 100 % vpisom otrok k verouku kot kompleksna mestna župnija z 10 % vpisom bosta morali bolj kot doslej upoštevati, da se je misijonska dejavnost Cerkve v zadnjih desetletjih »preselila« iz daljne Afrike v domačo veroučno učilnico. Kateheza mora bolj upoštevati, da otroci preprosto niso več že evangelizirani kot nekoč. Gre za vprašanje osnovnega čuta za Boga, osnovnega hrepenenja po odrešenju, osnovnih verskih predstav. Nadalje so vse župnije nagovorjene, da preidejo na »mistagogični model« kateheze; po domače: k zakramentom naj otrok pristopi, ko bo zanje zrel, in ne čredno.

Svet se spreminja, Cerkev se spreminja, kateheza se spreminja

Nadaljnji premik je h katehezi, ki presega in dopolnjuje župnijski verouk za otroke. Že slovenski Plenarni zbor (2001) je naložil pogumnejši prehod h katehezi odraslih. Vedno večja je potreba po družinski katehezi. Nazadnje smo povsod na teh »šestnajstih kilometrih« postavljeni pred vprašanje kateheta. Duhovnikov je vedno manj, že s tem se lik kateheta »deklerikalizira«. Zelo nam je v pomoč sveža odločitev papeža Frančiška, da vzpostavi laiško cerkveno službo kateheta (motu proprio Antiquum ministerium, maj 2021). Pa tudi njegovi poudarki o družinski katehezi, kjer rad izpostavi vlogo starih staršev (prim. Pravilnik za katehezo, št. 126).

Svet se spreminja, Cerkev se spreminja, kateheza se spreminja. Med posameznimi občestvi znajo biti znatne razlike. V Sloveniji, kot smo videli, že na razdalji šestnajstih kilometrov. A klic k prenovi kateheze je povsod enak.

Članek je bil najprej objavljen v reviji Cerkev danes, 4/2021, reviji za pastoralo in evangelizacijo. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Posamezen izvod stane 5,95 evra, naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin.