Kot je v zapisu, ki ga je prebral prof. Jurij Pavel Emeršič, poudaril zaradi bolezni odsotni inšpektor salezijanske družbe Marko Košnik, je zgodovina zavoda sledila misli sv. Frančiška Saleškega, po kateri ima želimeljska ustanova tudi ime – »Vse delajte iz ljubezni, ničesar na silo«. Začelo se je v 60. letih prejšnjega stoletja ob rasti števila salezijanskih kandidatov, ki so hodili na Hrvaško. Takratni inšpektor Martin Jurčak je začel iskati primeren kraj za salezijansko vzgojno ustanovo, proti Cerkvi nastrojene oblasti pa so zahtevale, da mora biti taka ustanova proč od središča, lahko pa na deželi.

Vasica v skrajnem kotu Ljubljanskega barja

Med različnimi lokacijami so izbrali vasico v skrajnem kotu Ljubljanskega barja in salezijanci so se po letu 1964 naselili v župnišče in zraven postavili stavbo, danes je to Majcnov dom v dvorano. Leta 1968 se je začela gradnja želimeljskega zavoda, ki je bil v navzočnosti nadškofa dr. Jožefa Pogačnika blagoslovljen tri leta pozneje. Delovati je začela srednja verska šola za vzgojo redovniških in duhovniških kandidatov, ki je »preživela« do leta 1991, v njej je velik del mlajšega rodu salezijancev prejel srednješolsko izobrazbo.

23. aprila 1991

Do spremembe je prišlo leta 1991, ko je slovenska skupščina sprejela pomembne zakone o pravnem položaju verskih skupnosti in je med drugim priznala tudi spričevalo srednje verske šole v Želimljem, potem ko je Strokovni svet RS preučil skladnost programov z drugimi srednjimi šolami. Politične spremembe so omogočile, da je takratni inšpektor Stanislav Hočevar 23. aprila 1991 ustanovil Gimnazijo Želimlje, ki je tako postala prva javno priznana zasebna šola v samostojni Sloveniji in je bila kot taka »prva lastovka slovenske pomladi na področju zasebnega šolstva,« je pojasnil Košnik.

Nadškof Stanislav Zore je blagoslovil prizidek. FOTO: Boštjan Debevec

Razširitev zmogljivosti šole in doma

Hkrati s šolo je bil odprt Dom Janeza Boska, v katerem so bivali dijaki, dijakinje pa v Ljubljani ali pri družinah v Želimljem. Leto pozneje so se dekleta preselila v Majcnov dom pri župnišču, pozneje pa v nov dekliški del. Potrebe so narekovale, da so se začele obsežne priprave za razširitev zmogljivosti šole in doma. Dela so se začela v letu 1994. Postavljen je bil nov vhod, šolo in stavbo z jedilnico so povišali za nadstropje. Novembra 1997 so bili slovesno odprti nova športna dvorana, fitnes, dekliški del internata, knjižnica, kapela; decembra 1999 pa dokončno urejeni še drugi prostori in okolica, zunanja igrišča za nogomet in košarko.

Tudi strukturna reorganizacija

Ustanova se je tudi strukturno reorganizirala in bila leta 1998 razširjena v nov Zavod sv. Frančiška Saleškega za vzgojo, izobraževanje in kulturne dejavnosti, ki je obsegal štiri enote: gimnazijo, Dom Janeza Boska, glasbeno šolo in Center za mlade, družine in odrasle, pozneje Majcnov dom. Po prelomu tisočletja je ustanovo zaznamovala stalna rast na vseh področjih, nazadnje so jeseni 2020 končali gradnjo novega dela dijaškega doma z novo jedilnico in sobami za dve vzgojni skupini, lani pa še nova igrišča.

Prepoznavni zaradi kakovosti, domačnosti in salezijanske vzgoje

»Ustanova je postala prepoznavna zaradi svoje kakovosti, domačnosti in salezijanske vzgoje. Rasti in novih izzivov do danes ni manjkalo. Število dijakov v gimnaziji je 288, od teh jih v Domu Janeza Boska biva 238. Sv. Frančišek Saleški v Sloveniji nima nobene cerkve, ta ustanova pa je želela postati živ spomenik in le žive osebe – dijaki, vzgojitelji, profesorji in salezijanci – dajejo pomen tej ustanovi, kjer se živi in uresničuje duh sv. Frančiška Saleškega,« je še poudaril Marko Košnik.

Zaradi pomanjkanja prostora v šoli in še bolj v domu je bil prizidek nujno potreben. FOTO: Boštjan Debevec

»Cveti tam, kamor te je postavil Bog«

Da imajo tri razloge za skupno veselje, je poudaril Peter Polc, direktor Zavoda sv. Frančiška Saleškega in ravnatelj Gimnazije Želimlje: »Prvič, gimnazija in Dom Janeza Boska obstajata že 30 let. Zgradili smo novo stavbo, preuredili igrišča, to je drugi razlog. In tretji: letos praznujemo 400-letnico smrti Frančiška Saleškega, po katerem se imenuje naš zavod.« Prav s svetnikovo mislijo »Cveti tam, kamor te je postavil Bog« je zaželel zavodu z vsemi, ki živijo in delajo v njem, naj še dolgo cveti na obronku Ljubljanskega barja.

Svežina in drugačnost

Da so mnoge šole in dijaški domovi starejši, je nadaljeval Polc, da pa leta niso najpomembnejša, kakor tudi ne, da je pred 30 leti takratno vodstvo te ustanove oralo ledino zasebnega šolstva v Sloveniji – pomembneje namreč je, da prinašajo v slovenski vzgojno-izobraževalni svet svežino in drugačnost. »Tudi mi delamo napake. Gimnazijski program je zelo zahteven, zahtevni so tudi v dijaškem domu. A v tej zahtevnosti skušamo mladim ponuditi še mnogo več. Pa naj gre pri tem za čisto preprost klepet, dodatno pomoč profesorjev po pouku, potovanja po Evropi, domačnost vzgojne skupine, raznolikost domskih in šolskih dejavnosti,« je nanizal Polc.

Med zaposlenimi skoraj tretjina nekdanjih dijakov

Kdor jih obišče, pogosto pravi, da je pri njih sproščeno, bolj domače, da ustanovo zelo zaznamuje njen duhovni utrip. »Veseli smo, da smo v teh 30 letih pod našo streho sprejeli veliko mladih iz vseh koncev Slovenije, nekaj tudi iz tujine. Lepo je, da nekdanji dijaki ob spominu na srednješolska leta poudarjajo predvsem lepe stvari. Veseli nas, da je v tej ustanovi med zaposlenimi skoraj tretjina nekdanjih dijakov in dijakinj,« je izpostavil direktor zavoda in ravnatelj gimnazije.

Iz dokaj skromnih začetkov pred 30 leti je po Zoretovih besedah do danes zrasel kompleks učilnic in v dijaških domovih še drugih pomožnih prostorov, kar pomeni, da zavod dobro dela in da ljudje prepoznavajo njegovo kakovost. FOTO: Boštjan Debevec

Zahvala vsem, ki so pomagali

Polc se je zahvalil mladim, »ki ste naše bogastvo«, in njihovim staršem, ki jim stojijo ob strani. Zahvalil se je tudi vsem, ki so kakor koli pomagali pri gradnji prizidka, ki je bil zaradi pomanjkanja prostora v šoli in še bolj v dijaškem domu nujno potreben. »Nemogoče je našteti vse, ki so pomagali pri gradnji, saj je bilo med darovalci veliko svetopisemskih ubogih vdov. Zgradili smo nove prostore in že nekaj časa nam lepo, dobro služijo. Hvala vsem, ki ste pri tem sodelovali.«

Bog hoče, da se v Želimljem nadaljuje nekaj svetega

Nov prizidek je blagoslovil ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, ki je poudaril, da »stavba, ki stoji pred nami, odseva voljo Boga, ki hoče, da se v Želimljem nadaljuje nekaj svetega.« Prizidek je bil dokončan v dobrem letu dni. »Iskreno sem vesel, ker ta skupnost postaja vedno večja skladno s potrebami, ki se kažejo pri vzgojnem, izobraževalnem in drugem delu v Želimljah,« je podčrtal ljubljanski nadškof.

Nasičevati drug drugega

Iz dokaj skromnih začetkov pred 30 leti je po njegovih besedah do danes zrasel kompleks učilnic in v dijaških domovih še drugih pomožnih prostorov, kar pomeni, da zavod dobro dela in da ljudje prepoznavajo njegovo kakovost. »Novi prostori bodo mladim pomagali k temu, da bodo postali še bolj pripadni tej skupnosti in da bodo, ker smo blagoslovili kuhinjo in obednico, ob tem, ko bodo uživali hrano, znali sprejemati, uživati, se nasičevati tudi drug z drugim in nasičevati drug drugega, kajti ljudje zelo potrebujemo človeško bližino, človeški stik.«

Božji blagoslov in velika medsebojna dobrohotnost

Hkrati pa je to, kot je še povedal nadškof Stanislav Zore, tudi prostor, v katerem »Bog prihaja in nagovarja in kjer skušajo mladi Bogu odgovarjati, vsak na tistem področju, kamor ga Gospod kliče. Gospod poskrbi za vse, zato iskreno želim, da bi bili prostori, kar smo danes blagoslovili, predvsem pa, da bi bili vsi ljudje, ki se tu združujejo, bodisi dijaki ali profesorji ali salezijanci, stalno deležni Božjega blagoslova in velike medsebojne dobrohotnosti.«