Društvo po njegovem predlogu ZPPK nasprotuje, zagovarja pa stališče etične komisije Svetovnega medicinskega združenja (WMA), ki tudi nasprotuje evtanaziji in pomoči pri samomoru. »Smrt je neizbežen del človekovega življenja. Z razvojem medicinske znanosti in tehnologije se kakovost človekovega življenja bistveno spreminja in s tem tudi pričakovanja ljudi ob koncu življenja,« je zatrdil prof. dr. Radko Komadina in opozoril, da je treba pri razumevanju pomislekov medicinske narave spoštovati tudi ustavno pravico, ki določa nedotakljivost človeškega življenja.

Zdravniki spoštujejo pacientovo avtonomijo

Po njegovem ljudje pričakujejo, da bo konec življenja brez bolečin in trpljenja ob ohranjenem človekovem dostojanstvu, zato tudi nastaja želja po hitri, »dobri smrti« (evtanaziji) in temelji na zdravnikovem spoštovanju pacientovega avtonomnega odločanja: »Zdravniki spoštujemo pacientovo avtonomijo in tudi pravico do vnaprej izražene volje, ki daje pacientu možnost avtonomno izraziti svoje želje o zdravstveni oskrbi za čas svoje nesposobnosti odločanja o sebi, ki pa ne zajema tudi zahteve po pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.«

Le na videz napredna, demokratična in dobronamerna sprememba

Predlagani zakon uvaja v slovensko družbo pomembno spremembo, ki se zdi le na videz napredna, demokratična in dobronamerna – pomoč pri samomoru in uboj človeka na njegovo željo. Zdravniki pa se zavedajo, da je odločitev o sprejetju takega ali drugačnega zakona, ki bi urejal aktivno končanje človekovega življenja, v rokah družbe in države, je poudarila predsednica Zdravniške zbornice Slovenije prof. dr. Bojana Beović.

Poslanstvo zdravnika, ki se mu zavežemo že ob diplomi, je varovanje življenja, zdravljenje, pomoč tudi terminalno bolnim, pri tem zakonu pa zdravnik nastopa kot rabelj, ubijalec. (prof. dr. Pavel Poredoš)

Zgodovina nas uči

»Ker pa se zdravniki dnevno srečujemo s trpečimi ljudmi, smo dolžni družbi posredovati svoja stališča in odločevalce opozoriti, da so zakonsko predvidene spremembe bistveno globlje od populističnega razglašanja naprednosti zakona in človekove avtonomije. Za podobne, a še zdaleč ne tako radikalne zakone se je doslej odločilo malo držav. Obenem iz zgodovine poznamo podobna razmišljanja in tudi ukrepanja, denimo evgeniko, ki so se v nekem trenutku zdela napredna, a so se že izkazala kot velika zabloda človeštva,« je dejala Beovićeva.

Zakon ne omogoča avtonomnosti bolnika

Zakon po njenem ne omogoča avtonomnosti bolnika, temveč predvideva, da namesto njega odloča komisija, tudi ljudje, ki njegovega stanja ne poznajo. Zelo na široko so navedene situacije, v katerih lahko bolnik zaprosi za evtanazijo in pomoč pri samomoru: v 6. členu je navedeno, da tudi tedaj, če trpi zaradi terminalne bolezni, hude trajne bolezni s stalnimi ali ponavljajočimi se simptomi ali drugih okvar zdravja, katerih zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja za ozdravitev ali izboljšanje stanja. Izključeni so akutno, ne pa kronično bolni psihiatrični bolniki.

Izhoda iz trpljenja ne iščejo v pomoči in medgeneracijskem sodelovanju

»Tako je možno, da za postopek zaprosi kateri koli starostnik, ki po lastni presoji trpi zaradi kronične bolezni. S tem zakon nagovarja – zlasti starejše in invalidne – ljudi, da izhoda iz trpljenja ne iščejo v pomoči in medgeneracijskem sodelovanju, temveč v aktivnem končanju svojega življenja. Slovenija trenutno iz finančnih in organizacijskih razlogom ljudem ni sposobna nuditi dolgotrajne oskrbe, kaj šele vsem dostopne paliativne medicine, zato nas to zelo skrbi in je opozorilo še toliko bolj utemeljeno,« svari Beovićeva.

Sprva 300, čez 20 let pa že 1000 smrti letno

Izkušnje iz držav, ki so podobne (le manj široke) zakone že sprejele, kažejo, da se za postopke odloča širok krog ljudi, ki se z leti še širi. Če po njenem preračunamo število ljudi, ki se za tak postopek odločijo na Nizozemske, na slovenske razmere, bo sprva to pomenilo 300, čez dve desetletji pa že 1000 smrti letno. Beovićeva ponavlja, da zakonskemu predlogu nasprotujejo številne zdravniške organizacije in ustanove, ki odražajo stališča različnih skupin zdravnikov.

Nesprejemljiv poseg v temeljno poslanstvo zdravnika

»Opozarjamo zlasti, da se zakon povsem opira na zdravnike kot njegove izvajalce, ne glede na to, ali menijo, da bolnikovo stanje utemeljuje zahtevo po končanju življenja, ali ne. S tem na nesprejemljiv način posega v temeljno poslanstvo zdravnika, ki ga ne določajo zakoni, temveč znanost, stroka in etični kodeks,« je bila še jasna dr. Bojana Begović, ki predlaga, da se zaradi velikega tveganja, ki ga prinaša tako na široko napisan zakon v slovenskih razmerah, ta umakne in nadomesti z zakoni in predpisi, ki bodo izboljšali stanje ranljivih ljudi v družbi.

Velika razlika med naravno smrtjo in usmrtitvijo

Dr. Božidar Voljč kot predsednik je spomnil na odklonilno stališče Komisije za medicinsko etiko (KME) do zakonskega predloga, ki je javno objavljeno in vsem dostopno, opozoril pa je na ključno razliko med terminalno opustitvijo zdravljenja in evtanazijo, na veliko kulturno, moralno in etično razliko med naravno smrtjo in usmrtitvijo: »Predlog zakona z vsemi posledicami uvaja nevarno, nepovratno prekoračitev meje med njima. Zdravstvo in družba sta vedno v medsebojnem dinamičnem odnosu in medicinska etika vpliva tudi na etiko družbe. Če bo medicina prekoračila etično mejo med naravno smrtjo in usmrtitvijo, bo odnos do življenja in smrti usodno spremenila tudi družba.«

Izrazito odklonilno tudi stališče Medicinske fakultete

Tudi Katedra za medicinsko etiko in Senat ljubljanske Medicinske fakultete imata veliko pomislekov o utemeljenosti priprave in izvajanju ZPPK, ki se najbolj dotika zdravništva, in zato do njega izrazito odklonilno stališče, je izpostavil predstavnik katedre prof. dr. Štefan Grosek in opozoril, da je le peščica od 195 svetovnih držav sprejela zakon, ki dovoljuje evtanazijo in pomoč pri samomoru: v EU Belgija in Nizozemska leta 2002, Luksemburg 2009, Španija predlani in Portugalska letos, zunaj EU Albanija 1999, v ZDA štiri države, samo pomoč pri samomoru pa Švica 1942 in Avstrija lani.

Zdravniki imajo že dve tisočletji nalogo, da zdravijo in lajšajo bolečine

V stališču katedre (senat ga je sprejel soglasno z vsemi 80 glasovi članov) je še zapisano, da imajo posamezne družbene skupine v vsaki družbi porazdeljene naloge, tako družba lahko deluje. Vojaki se vojskujejo, sodniki sodijo, učitelji poučujejo, zdravniki zdravijo, upravniki upravljajo državo … In že več kot dve tisočletji imajo zdravniki nalogo, da zdravijo in lajšajo bolečine, zdaj pa bi jih naenkrat doletelo, da bi morali postati izvajalci ZPPK.

S tem zakon nagovarja – zlasti starejše in invalidne – ljudi, da izhoda iz trpljenja ne iščejo v pomoči in medgeneracijskem sodelovanju, temveč v aktivnem končanju svojega življenja. (prof. dr. Bojana Beović)

Postali bi sodelavci pri uboju ali celo umoru

»Zaradi vgrajenih skritih stavkov, ki zamegljujejo sliko o pravi naravi zakona in v družbi predstavljajo moralno fikcijo, bi lahko po predlagateljih šteli zdravnikova dejanja za dobrodelna, neškodljiva in celo pravična, kar je v nasprotju z resnico in moralno etičnimi načeli, ki ne morejo biti odvisna od trenutnega družbenega vzgiba. Če pa beremo zakon brez vgrajenih skritih stavkov, ki se skrivajo v leporečenju o najvišji stopnji avtonomije posameznika v liberalno-demokratični družbi, in v katerega bi želeli potisniti tudi zdravništvo, pa bi postali sodelavci pri uboju ali celo umoru,« še piše v stališču.

Najboljša varovalka je, da zakona ni

Dr. Grosek je še posvaril, da dosedanja praksa evtanazije v državah, ki jo izvajajo, kaže, da ne morejo nobene varovalke preprečiti zlorab. Najboljša varovalka proti evtanaziji in prostovoljnemu končanju življenja posameznika, da zakona ni, je dodal: »Medicinska fakulteta ima kot učiteljica bodočih zdravnikov zelo odgovorno nalogo, da tudi zanje obdrži tradicijo ohranjanja in ne uničevanja človeškega življenja, brez katere si ni mogoče zamišljati stare in sodobne medicine, in ostro zavrača misel, da bi s tako miselnostjo okužili študente in zdravnike. Vzgajati jih mora s humanističnimi načeli in zgledi naših učiteljev Šerka, Milčinskega in Trontlja ter nadaljevati s to tradicijo.«

Zdravnik bi nastopil kot rabelj, ubijalec

»Poslanstvo zdravnika, ki se mu zavežemo že ob diplomi, je varovanje življenja, zdravljenje, pomoč tudi terminalno bolnim, pri tem zakonu pa zdravnik nastopa kot rabelj, ubijalec. In to ne gre skupaj z medicinsko etiko,« je bil jasen prof. dr. Pavel Poredoš, predsednik Slovenske medicinske akademije: »Problem tega zakona je tudi, da ga večinsko niso pisali ljudje, ki bi se kdaj srečali s smrtjo. Imam 45 let zdravniških izkušenj in niti enkrat samkrat me ni noben bolnik zaprosil, naj mu dam injekcijo, da bo umrl. Zakon pišejo ljudje, ki ne poznajo dogajanja ob koncu življenja. Zato zdravniki nočemo biti nosilci nasilne prekinitve življenja.«

Pogostost usmrtitev pred dopusti se je povečala za več kot 20 %

Zakon je po besedah predlagateljev napisan tako, da zlorabe niso možne, toda dr. Poredoš se ne slepi: to ne drži, kajti razvite države – Beneluks, Kanada, nekatere ameriške države –, v katerih se uveljavlja evtanazija, navajajo, da se zlorabe dogajajo celo v tretjini primerov, pri tem gre zlasti za bolnike s kronično psihiatrično boleznijo, stvari pa gredo celo tako daleč, da lahko tudi tisti, ki so se naveličali življenja (celo otroci), zahtevajo usmrtitev. »Na Nizozemskem se je pred štirimi let pogostost usmrtitev pred dopusti povečala za več kot 20 %, torej so se svojci želeli znebiti nadležnih, nekoristnih starcev,« je bil brez dlake na jeziku dr. Pavel Poredoš.