Svetovna meteorološka organizacija je preučila smrtnost in gospodarske izgube zaradi vremenskih, podnebnih in vodnih skrajnosti v letih med 1970 in 2019. Po njihovih podatkih se število vremenskih, podnebnih in vodnih skrajnosti povečuje in bo zaradi podnebnih sprememb postalo vse pogostejše in hujše v mnogih delih sveta.

Od leta 1970 je bilo tovrstnim nevarnostim po vsem svetu pripisanih več kot 11.000 nesreč, ki so povzročile več kot dva milijona smrtnih žrtev in približno 3.640 milijard dolarjev izgub.

Orkan Ida najdražja vremenska katastrofa?

Orkan Ida, ki je minuli konec tedna udaril zahodno obalo Združenih držav Amerike in ubil najmanj štiri ljudi, bi lahko po mnenju glavnega tajnika omenjene organizacije Petterija Taalasa postal najdražja vremenska katastrofa. Kot je pojasnil, obstaja možnost, da bodo gospodarski stroški višji od Katrine, dodal pa je, da so izboljšani preventivni in zaščitni ukrepi zagotovili, da je Ida povzročila le del nezgod Katrine, ki je isto območje opustošila pred 16 leti.

Doslej je Katrina, ki je terjala več kot 1.800 smrtnih žrtev in uničila velike dele New Orleansa, veljala za daleč najdražjo vremensko katastrofo, saj je povzročila za skoraj 164 milijard dolarjev izgub.

V povprečju se je v zadnjih 50 letih vsak dan zgodila katastrofa, povezana z vremenskimi, podnebnimi in vodnimi skrajnostmi, ki je terjala 115 ljudi in povzročila 202 milijona dolarjev dnevnih izgub, ugotavlja poročilo Svetovne meteorološke organizacije. Več kot 91 odstotkov smrti je bilo v državah v razvoju.

Čeprav se je število vremenskih in podnebnih nesreč v zadnjega pol stoletja povečalo, pa se je število smrti skoraj trikrat zmanjšalo.

Največ smrtnih žrtev so v tem obdobju povzročile suše, in sicer okoli 650.000, zaradi neviht je umrlo približno 577.000 in zaradi poplav skoraj 59.000 ljudi, zaradi skrajnih temperatur pa je bilo okoli 56.000 smrtnih žrtev.

Čeprav se je število vremenskih in podnebnih nesreč v zadnjega pol stoletja povečalo, pa se je število smrti skoraj trikrat zmanjšalo. Število smrtnih žrtev se je namreč z več kot 50.000 letno v sedemdesetih letih zmanjšalo na manj kot 20.000 letno v letih po 2010.

Medtem ko so v sedemdesetih in osemdesetih letih v povprečju poročali o 170 povezanih smrtnih primerih na dan, se je dnevno povprečje v devetdesetih letih zmanjšalo na 90, nato pa v letih po 2010 upadlo na 40. Po besedah Petterija Taalasa so za upad smrtnih žrtev v veliki meri zaslužne dramatične izboljšave sistemov zgodnjega opozarjanja, kljub temu pa je treba še veliko narediti, saj ima le polovica od 193 držav članic agencije trenutno nameščene reševalne sisteme zgodnjega opozarjanja na nevarnosti.