Cesar Konstantin je leta 313 v celotnem rimskem cesarstvu uradno razglasil versko svobodo, a so bili kristjani tudi po tem obdobju deležni preganjanja, ponekod so še danes. »Visoki ali skrajni obliki preganjanja je na svetovni ravni izpostavljen vsak osmi kristjan, v Aziji pa celo vsak tretji,« je za spletno Družino povedal župnik v Bakovcih in na Tišini dr. Franc Zorec, ki smo ga med drugim vprašali, koliko mučencev ima Slovenija.

Franc Zorec, župnik v Bakovcih in na Tišini. FOTO: Osebni arhiv

Lahko na kratko orišete mučeniško pot 40 rimskih vojakov. Zakaj so jih umorili, če je bila krščanska vera v celotnem rimskem cesarstvu uradno dovoljena s t. i. milanskim ediktom?

Silvester Čuk v knjigi Svetnik za vsak dan to razloži kot posledico spora med Konstantinom, vladarjem zahodnega rimskega cesarstva, in Licinijem, vladarjem vzhodnega dela cesarstva, ki sta se skupaj dogovorila za edikt in ga podpisala, vendar z različnimi nameni. Konstantin je resnično želel omogočiti versko svobodo, Licinij pa samo povečati vojaško moč. Ko sta se pozneje sprla, je Licinij okrog leta 320 začel preganjati kristjane. Prve »čistke« so se začele na cesarskem dvoru in v vojski. Na kruto smrt je bilo obsojenih 40 kristjanov, vojakov dvanajste rimske legije, ker niso hoteli zatajiti Kristusa. Odvzeli so jim obleko in jih postavili na zamrznjen ribnik znotraj mestnega obzidja. Naslednje jutro so jim še živim polomili roke in noge, jih sežgali na grmadi in pepel potresli v reko.

Ali je za to, da nekdo postane mučenec, potrebna mučeniška smrt? Ali mučenec avtomatsko postane svetnik? 

V postopku kanonizacije sta dve stopnji: blaženi in sveti. Da Cerkev nekoga razglasi za blaženega (beatifikacija), je potrebna potrditev popolne predanosti Bogu. Za mučence je taka potrditev mučeniška smrt. Da Cerkev blaženega mučenca razglasi za svetnika (kanonizacija), pa je potrebna še ena potrditev, to je čudež, ki se zgodi na njegovo priprošnjo.

Za svetnike so lahko razglašeni kristjani, pri katerih se da prepoznati močan zgled krščanskega življenja. (dr. Franc Zorec)

Opis kreposti zberejo na ravni škofije in jih pošljejo v presojo Kongregaciji za zadeve svetnikov v Rim. Če je tak kandidat pretrpel mučeniško smrt iz sovraštva do vere, pri čemer sam ni iskal smrti, ampak jo je prostovoljno sprejel, je lahko razglašen za mučenca. Za mučenca je lahko razglašen tudi nekdo, ki ni bil neposredno usmrčen zaradi vere, ampak je lahko mučenec zaradi ljubezni, ko se je nevarno izpostavil za rešitev drugega. Tak primer je Maksimiljan Kolbe.

Koliko mučencev naštejemo v zgodovini Katoliške cerkve? Koliko med njimi je Slovencev?

Glede števila mučencev v celotni zgodovini Katoliške cerkve je težko dati natančen podatek. Po Rimskem Martirologiju iz leta 2004 bi jih lahko ocenili na 7500, vendar zadnja leta prinašajo vedno nove in nove mučence. Nekatera pričevanja navajajo 50.000 ali celo 100.000. Spomnim pa se, da nam je profesor Cerkvene zgodovine predaval, da so pri poročilih zelo radi navajali »nepregledno množico«, ki je lahko štela sedem ali pa več sto kristjanov, ki so jih mučili in pobili.

Slovenci imamo za blaženega razglašenega mučenca Lojzeta Grozdeta ter dve od drinskih mučenk Krizino Bojanc in Antonijo Fabjan. V postopku za beatifikacijo je še škof Anton Vovk, duhovnik Danijel Halas in slovenski mučenci 20. stoletja (nekaj deset oseb).

Katere novodobne oblike preganjanja oz. mučenja kristjanov so v tem času najbolj razširjene? So te ponekod še vedno podobne tistim iz časov prvih kristjanov?

Papež Frančišek v svojih nagovorih večkrat povabi k molitvi za preganjane kristjane in pravi, da so kristjani danes žrtve preganjanja v enaki meri, kot so bili v prvih stoletjih. Beremo lahko o napadih na kristjane v cerkvah med mašo, pri molitvah, procesijah. Nekatere celo umorijo na njihovih domovih.

Ponekod morajo kristjani v delovnih taboriščih opravljati najtežja prisilna dela, izpostavljeni so tudi hudemu mučenju. (dr. Franc Zorec)

V Aziji je pogosto prisoten popoln digitalni nadzor nad državljani. Visoki ali skrajni obliki preganjanja je na svetovni ravni izpostavljen vsak osmi kristjan, v Aziji pa celo vsak tretji.

Vas katera od življenjskih zgodb mučencev še posebej nagovarja in zakaj?

Posebej me nagovarja zgodba Polanskega župnika Danijela Halasa, ki je bil ubit 16. marca 1945 na Hotizi pri reki Muri. Njegovo prvo kaplansko mesto je bilo v moji rodni župniji Ljutomer. Ko se je začela druga svetovna vojna, je bil župnik v Veliki Polani. Bil je aretiran in v zaporu, vendar se po izpustitvi ni umaknil, ampak je nadaljeval pastoralno delo na župniji. Brat Štefan, ki je živel v Ljubljani, ga je vabil, naj pride k njemu na varno. Danijel Halas mu je v pismu 28. februarja 1945 odgovoril: »Nihče se ne misli izseljevati, ampak bomo tukaj počakali in narodu stali ob strani. Kar se ima zgoditi - naj se zgodi! V Boga popolnoma zaupam!«

Nihče se ne misli izseljevati, ampak bomo tukaj počakali in narodu stali ob strani. (župnik Danijel Halas)

16. marca zvečer, ko se je vračal iz Lendave, kjer je spovedoval, so ga na Hotizi ustavili uniformirani možje, ga odvedli do Mure in ustrelili. Na njegovem pogrebu so bili verniki prepričani, da pokopavajo mučenca. Ena družina je na žalni trak na vencu napisala: »Slava mučeniku«. Danijel Halas ima še vedno samo naziv »Božji služabnik«. Postopek zbiranja gradiva na škofijski ravni je bil sklenjen 19. februarja 2014. Pričakujemo, da bo kmalu iz Rima prišel razglas za blaženega. Vzporedno s postopkom se odvija bogato molitveno življenje. Verniki se zbirajo na mesečnih molitvenih shodih, romajo na Halasov grob in molijo križev pot po njegovi zadnji poti do Mure.

V današnjem času na dan 40 mučencev marsikdo pomisli na moške, ki trpijo zaradi različnih preizkušenj v zakonu, službi … Lahko tako življenje moškega gledamo skozi prizmo žrtve oz. mučenca?

V vsakdanjem življenju je moški lahko samo bojevnik, nikakor pa ne mučenec. Ta občutek najbrž dobi, če si predstavlja, da bi se vse stvari morale zgoditi same od sebe in se njemu ne bi bilo treba za to nič potruditi. Precej razširjen je program Eksodus 90, ko se moški odrekajo udobnostim in zavestno izbirajo nekoliko zahtevnejše poti pri gibanju, hrani, odnosih. To sicer lahko nekoliko spominja na »mučeništvo«, vendar ne kot trpno umiranje, ampak darovanje iz ljubezni.