Na El Pratu, kjer sva pristala po pičlih dveh urah, naju je pričakalo toplo dopoldansko sonce. Namenila sva se proti Esplugues de Llobregat, kraju, kjer sva imela rezervirano nastanitev, in jo že prvi večer mahnila do znane plaže Barceloneta, kjer naju je med sprehodom po promenadi spremljalo oranžno nebo. 

Poleg filmskih prizorov so najino pozornost ujele veličastne skulpture.

Poleg filmskih prizorov, ki so spominjali na Kalifornijo, so najino pozornost ujele veličastne skulpture. Prva se imenuje »El Peix«, Riba, ki bi jo zaradi vpadljive, lesketajoče se konstrukcije iz pozlačenega nerjavečega jekla težko zgrešila. Kanadski arhitekt Frank Gehry jo je zgradil za olimpijske igre, ki so bile tu leta 1992. 

Takoj zatem sva opazila še instalacijo kocka-krogla-piramida, ki tvori streho ene od stavb, za njo pa štrlita dve visoki stolpnici, najvišji zgradbi v mestu. Omenjena dela sodobne umetnosti se nahajajo poleg marine Port Olímpic, ki je prav tako nastala v sklopu olimpijskih iger, nudi pa privez več kot 700 plovilom, dolgim do 30 metrov, večinoma razkošnim jahtam.

V vrvežu mesta

Naslednji dan naju je na znameniti Avinguda Diagonal, eni najširših avenij v mestu, zajel njen vrvež. Zakorakala sva po pločniku vzdolž Passeig de Gràcia, prefinjenega bulvarja, ki se poleg prestižnih trgovin ponaša z arhitekturnimi dragulji, kot sta Casa Batlló in Casa Mila (La Pedrera), dve nenavadni in drzni hiši, deli Antonija Gaudíja, velikega katalonskega modernističnega arhitekta. 

Po živahni mestni arteriji sva prispela do prostranega Plaça de Catalunya, Katalonskega trga, ki velja za središče Barcelone. Okrog naju so se podile jate golobov in žuborele fontane, ljudje so čebljali in hiteli mimo vsak v svojem tempu. Pristopil je moški z belo pobarvanim obrazom in predlagal, da se fotografiramo. Vljudno sva se mu zahvalila, a naju je kljub temu grdo ozmerjal. 

Okrog naju so se podile jate golobov in žuborele fontane, ljudje so čebljali in hiteli mimo vsak v svojem tempu.

Malo kasneje sva zašla v labirint uličic Gotske četrti (Barri Gòtic) z barcelonsko stolnico, posvečeno sv. Evlaliji. Spontano raziskovanje naju je vodilo naprej, do Kraljevega trga (Plaça del Rei) in muzeja MUHBA, kjer hranijo zbirke arheoloških izkopanin z območja Barcelone od rimskih časov do danes. 

Na La Rambli, najbolj znani ulici katalonskega glavnega mesta, kjer sva se znašala malo kasneje, se je kar trlo ljudi, zato sva si oddahnila, ko sva dosegla njen spodnji konec. Tu stoji 60 metrov visok spomenik Krištofu Kolumbu. Roka kipa italijanskega raziskovalca kaže proti morju, vendar pravijo, da ne proti Ameriki, pač pa proti svojemu domačemu kraju, Genovi. Nama je pokazala pot proti pristanišču Port Vell, ki je bilo prav tako del programa urbane prenove pred olimpijskimi igrami.

Španski trg, Plaça d'Espanya, ki je bil najina naslednja postojanka, je bil prav tako zgrajen ob pomembnem dogodku. Leta 1929 je bila v Barceloni mednarodna razstava EXPO, osrednje dogajanje pa se je odvijalo na hribu Montjuïc, ki sva ga tistega dne opazovala le od daleč, s strehe bivše arene za bikoborbe, rekonstruirane v nakupovalni center Las Arenas. Pred najinimi očmi se je razprostiralo veliko krožišče, ob vznožju Montjuïca pa dva Beneška stolpa, ki nakazujeta vhod v območje nekdanje razstave. 

Španski trg s krožiščem in pogled proti griču Montjuïc na levi. FOTO: Ines Metelko

Dan se je prevešal v pozno popoldne, zato sva se odpravila na drug konec mesta, do Parka Güell. Moje rahlo utrujene noge so se na poti nadvse razveselile tekočih stopnic sredi strmih ulic. Še kratek kos poti in izgubila sva se med stebri, ki spominjajo na debla palm, loki in »prešitimi odejami« iz keramičnih ploščic. Med potepanjem so naju presenetile svetlo zelene papige, ki gnezdijo v varnem zavetju krošenj.

Izgubila sva se med stebri, ki spominjajo na debla palm, loki in »prešitimi odejami« iz keramičnih ploščic.

Razgled na mesto

Spet sva se znašla na Španskem trgu in pri prijaznem gospodu najela skuter. Nataknila sva si čeladi in si, čeprav je bilo okrog 30 stopinj, oblekla majice z dolgimi rokavi, saj zaradi vetra, ki je zavel okrog naju, ni bilo nič kaj vroče. Turo sva začela na ogromnem prometnem krožišču, ki sva ga prejšnji dan opazovala iz najvišjega nadstropja arene. 

Nadaljevala sva po obvoznici Ronda de Dalt, ki je na nekaterih delih speljana pod zemljo, in nato po vijugasti cesti Carretera de la Arrabassada. Tu so v preteklosti testirali avtomobile in motocikle. Midva svojega prevoznega sredstva nisva postavljala na preizkušnjo, pač pa sva z vmesnimi postanki v umirjenem ritmu uživala v panoramskih razgledih nad mestom.

Z vmesnimi postanki v umirjenem ritmu sva uživala v panoramskih razgledih nad mestom.

Bolj, kot sva se bližala cilju, 512 metrov visokemu vrhu Tibidabo, veličastnejši je bil razgled. Na eni strani na park Collserola, velikanska pljuča mesta z razgibanim reliefom in mešanim gozdom, na drugi pa na Barcelono in Balearsko morje. 

Bolj, kot sva se bližala cilju, veličastnejši je bil razgled.

Parkirala sva za zapornico in se peš odpravila do zabaviščnega parka in cerkve Srca Jezusovega. Veličasten tempelj naju je tisti hip bolj zanimal kakor zabaviščne atrakcije, verjetno zaradi hladu v notranjosti. Razgledala sva se po spodaj ležečih krajih, ki sva jih že obiskala in tistih, ki jih še morava. Med slednjimi je štrlela Bazilika Svete Družine, znamenita Sagrada Família.

 Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 4/2023. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku.